Pravkar smo zaključili naše prvo evropsko prvenstvo. “Naše” pravim zato, ker je na evropskem prvenstvu na Portugalskem v Anadii, ki je bilo organizirano za juniorje in U23, nastopil tudi naš Žan. In ker je Žan rider kluba 2Fast, na to gledam kot na “naše” evropsko prvenstvo. Saj veste, o čem govorim. Čeprav je Žan nastopal pod slovensko zastavo, so njegov uspeh, njegova pot, njegov razvoj in še kaj, odraz – da ne rečem skorajda že identiteta – kluba. Uspeh tekmovalca je uspeh kluba, razvoj tekmovalca je razvoj kluba, solze tekmovalca so solze kluba … Ja, tako to gre, ko so ekipa in posamezniki združeni v eno zgodbo, vizijo in cilj: biti čim boljši.
Biti čim boljši torej. Ni redkost, da naletim na čudne poglede, ko izrazim, da nas kot klub zmage ne zanimajo. Zanima nas nekaj drugega. Zanima nas napredek, zanimajo nas načini, kako lahko postajamo boljši. In znova – ne boljši kot konkurenčni riderji, ampak boljši, kot smo bili mi sami včeraj. Morda se tovrstno razmišljanje zdi idealistično, a gojim globoko prepričanje in vero, da je to edini možni način, da športnik postane kakovosten in konsistenten. Zmage in vrhunski rezultati pa so “le” posledica prejšnjega. Če ni tako, so vrhunski rezultati in zmage sreča ali naključje. In to nas ne zanima. Zanima nas neskončni razvoj; kar pride zraven kot posledica, je nagrada.
Velika tekmovanja so tudi razvojne platforme
Čeprav so tekmovanja najvišjega ranga – kontinentalna in svetovna prvenstva, olimpijske igre ali svetovni pokali – namenjena tekmovanju, jih sam vidim, še posebej za mlade tekmovalce, tudi kot odlične razvojne platforme. Ne vem, zakaj, a se je oblikovalo mnenje, da je smiselno, da na tovrstnih tekmovanjih sodelujejo oziroma tekmujejo le športniki, ki lahko dosežejo “dobre” rezultate. Le tisti, ki imajo možnost, da “celo kaj naredijo”, kot rada pravi strokovna srenja. Kaj pomeni dober rezultat v razvojni fazi športnika, je subjektivno; še bolj pa, kaj pomeni “celo kaj narediti”. Vem pa, da mora vsak tekmovalec najprej prehoditi trnovo pot razvoja, preden bo pričel zmagovati in dosegati vrhunske rezultate – ne glede na talent. In del razvoja morajo biti tudi velike tekme. Morajo. Ne glede na to, ali lahko tekmovalec zmaga, je nekje v sredini ali pa uvrščen na zadnje mesto.
Moje, nekoliko kontroverzno mnenje je celo, da je za tekmovalca v razvoju bolje, če se le da, da se prvič udeleži velike tekme, ko še nima performansa na nivoju, ki bi teoretično že lahko obetal presenetljive uspehe. Zakaj? Zaradi mentalne in psihološke pripravljenosti.
To seveda ni vedno mogoče – posebej, če je tekmovalec zaradi talenta in dobrega dela že na kakovostnem nivoju, ko bi teoretično lahko dosegel vidnejše rezultate (uvrstitve med prvih 5, z nekaj sreče celo stopničke). A vendar – ne glede na nivo, na katerem se tekmovalec nahaja – prva stopnička razvoja je vedno enaka. In to je psiho-fizični odziv tekmovalca na stres, ki ga prinaša veliki oder.
Poleg tega, da smatram zadevo za izredno osupljivo, menim, da je zelo dobro, da vemo, kaj se največkrat zgodi s tekmovalcem, ki prvič nastopi na tekmovanju velikega formata.
Choking
Padec performansa zaradi stresa ali tako imenovani “choking” je pojav, ki doleti kar 50 % vseh mladih športnikov, ki prvič nastopijo na veliki tekmi. Vseh mladih športnikov torej. Pa saj to niti ni tako slabo, bi rekel človek. A poglobljena analiza pokaže, da če bi spremljali le talentirane mlade športnike, ki so že na visokem nivoju performansa, odstotek krepko naraste. Če me spomin ne vara, se odstotek vrti med 85 % in 90 %. Zakaj? Zaradi pričakovanj.
Choking namreč povzročajo:
- preobremenjenost z lastnimi pričakovanji,
- fokusiranje na rezultat namesto na proces,
- nizka toleranca na negotovost,
- pomanjkanje izkušenj z upravljanjem adrenalina in tekmovalnega okolja.
Iz tega lahko logično sklepamo, da so mladi tekmovalci, ki že posegajo po višjem nivoju performansa, bolj dovzetni za choking kot mladi tekmovalci, ki so s performansom še nekje na povprečnem nivoju. Boljši mladi tekmovalec bo imel višja pričakovanja in bo neprimerno bolj podzavestno fokusiran na rezultat kot mlad tekmovalec, ki se zaradi zavedanja svoje trenutne povprečne kakovosti ne bo toliko ukvarjal s končnim rezultatom niti ne bo imel visokih pričakovanj. On se bo lažje fokusiral na proces, negotovosti bo manj, posledično pa bo tudi obvladovanje adrenalina in ostalega stresa tekmovalnega okolja lažje. To je tudi razlog, zakaj menim, da ni najboljša izbira čakati predolgo na udeležbo na veliki tekmi. Nedosežena pričakovanja kakovostnega mladega športnika namreč pahnejo v demotivacijo in razočaranje. Pa da ne bo pomote – ni nobene tragedije, ko se to zgodi mlademu športniku. Gre za povsem naravni razvojni proces, ki pa ga je nujno treba mlademu športniku obrazložiti.
Kaj se dogaja z mladim športnikom na takem tekmovanju, ko se zgodi choking?
Tekmovalec je po tekmi ali določeni disciplini znotraj tekme razočaran in frustriran, kar ga pahne v demotivacijo. Razočaranje nastopi kot posledica neizpolnjenih pričakovanj, frustracija pa kot posledica nerazumevanja, zakaj je do under-performansa prišlo, ko pa je nivo pripravljenosti visok. Slednje vodi v dvom, padec samozavesti, občutke nesposobnosti, lahko celo krivde. A realnost je taka, da je to popolnoma naravna, pričakovana reakcija, ki pa ima tudi logično razlago. In to zadnje – logična razlaga – je ena ključnih stvari, ki jih mora mladi športnik spoznati, da se bo lahko razbremenil frustracije, prebrodil razočaranje in razumel, da je telesno in mentalno v fazi razvoja.
Za choking ni kriv športnik
Choking je naravni odziv telesa, ki se uči delovati pod pritiskom. Veliko tekmovanje, kot je evropsko prvenstvo, prvič prinese veliko stresa – in rollercoaster se prične. Tovrstni stres prinese tri (ne edine, a znatne) velike reakcije oziroma telesne odzive:
- Sprosti se adrenalin in aktivira se simpatični živčni sistem. To pomeni, da se med drugim pospeši srčni utrip in dihanje. Dokaj nedolžna stvar na prvi pogled. A ko dihamo aktivneje, kot telo dejansko potrebuje, izdihnemo več CO₂, kot bi ga smeli. Posledica je padec parcialnega tlaka CO₂ v krvi, kar privede do tega, da postane kri bolj bazična. To zmanjša kapaciteto prehajanja kisika iz krvi v mišico, moti mišične kontrakcije in zmanjša mišično-živčno koordinacijo. Ko torej mladega tekmovalca pred štartom “zagrabi panika, nervoza …”:
- CO₂ pade → bolj bazična kri → manj prehajanja kisika v mišice + manj kalcija v mišicah,
- športnik ima tako navkljub vsem W in eksplozivnosti občutek, kot da je “noga prazna”,
- ne zaradi kondicije, ampak zaradi napačne regulacije dihanja in živčnega sistema.
- Posledica padca CO₂ je tudi t. i. cerebralna vazokonstrikcija. Gre za pojav zoženja možganskega ožilja, katerega posledica je manjša prekrvavitev možganov. To prinese slabši fokus, slabše kognitivne sposobnosti, presojo. Največkrat se to odraža v odločitvah oziroma dejanjih športnika, ki jih tudi sam ne zna razložiti. Čeprav ve in razume, da je nekaj lahko taktično napačno, iz neznanega razloga točno to stvar izvede.
- Aktivacija prefrontalnega korteksa. Gre za del možganov, ki ozavešča dejanja, akcijo, tehnično izvedbo. V tem primeru prične športnik razmišljati in nadzirati gibe, ki so že avtomatizirani, kar pa vodi v napake.
Kot vidimo, se v telesu športnika dogajajo procesi, do katerih pride povsem naravno, ko se telo znajde v situaciji, ko je izpostavljeno novim izzivom in stresu okolja. Kot rečeno – gre za učenje telesa delovati pod stresom.
Je choking tragedija?
Ne. Choking, nenaden padec performansa pod pritiskom, ni tragedija. Je normalen del razvoja športnika, še posebej pri prvih večjih nastopih. V bistvu je:
- naraven fiziološki odziv (preveč adrenalina, hiperventilacija, “freezing”),
- psihološki mehanizem (prekomerna želja po kontroli, perfekcionizem, strah pred neuspehom),
- in pogosto tudi pomanjkanje izkušenj – ne pa pomanjkanje sposobnosti.
Je to nekaj, kar se preraste?
Da, v dveh korakih:
- Z izkušnjami in ponovitvami:
- vsaka velika tekma je nova priložnost, da telo in glava spoznata: “aha, ni panike – vem, kako diham, kako se počutim, kaj rabim narediti”,
- dokler športnik ni prvič v taki situaciji, ne more vedeti, kako bo telo reagiralo,
- z vsako veliko tekmo več se živčni sistem bolje odziva – manj adrenalinske panike, več notranjega nadzora.
- Z učenjem tehnik regulacije:
- vizualizacija, rutina, dihanje, samogovor, delo s psihologom ipd. so vse veščine, ki se jih da naučiti,
- mnogi svetovni prvaki so kot juniorji doživeli choking.
Pogovor, pogovor, pogovor
Ko se vse opisano prvič zgodi mlademu športniku, bo ta očitno iskal razloge za under-performans na različnih koncih – od utrujenosti do slabe regeneracije … Razumljivo. A zato je še toliko bolj pomembno, da se skozi pogovor razloži in umesti dogajanje v naravne procese razvoja, ki potekajo morda manj očitno kot so to treningi in vaje, a se vendarle dogajajo na vzporednem tiru.
In kako nam je šlo na evropskem prvenstvu?
Lahko bi samo rekel, da dobro 🙂, a ker je “dobro” lahko subjektivno (kot sem že omenil v zapisu), želim podati neke okvirje, standarde in navesti gola dejstva. Kot klub smo še zelo zeleni. Žan je po vsega slabih šestih mesecih treningov in predanega dela nastopil na svojem prvem evropskem prvenstvu v kategoriji juniorjev. Srečal se je s konkurenco, tj. fanti, ki imajo za seboj več let treningov, izkušnje, nacionalno podporo in razvojne ekipe.
Izkupiček:
- top 10 v Kilo TT,
- top 10 v šprintu,
- 13. mesto v Keirin-u
- nov absolutni državni rekord v šprintu na 200 m s časom 10,428 s
- nov juniorski državni rekord v Kilo TT s časom 1:04,626 s
In če zdaj pomislim, da smo rezultatsko kotirali v evropskem top 10 rangu, lahko mirno rečem, da nam je šlo na našem prvem evropskem prvenstvu dobro! 🙂
📷 Foto by: Kolesarska zveza Slovenije