Dirkališčno kolesarjenje
Začetki
Že leta 1870 so dirke v Angliji redno privabljale velike množice. Kolesarji so tekmovali na lesenih dvoranskih ovalih, ki so zelo spominjali na sodobne velodrome današnjega časa. Steze so omogočile, da je bilo moč tekmovati preko celega leta, promotorji pa so prišli na svoj račun, saj so gledalcem lahko zaračunali vstopnino.
Eden najbolj razburljivih in gledalcu prijaznih tekmovalno kolesarskih formatov, se krepko loči od drugih oblik kolesarjenja.
Dogaja se na lesenih ovalih oz. velodromih, katerih strmi nakloni omogočajo kolesarjem doseganje vrtoglavih hitrosti.
Discipline track cyclinga se v grobem delijo v 2 grupi in sicer na šprint grupo in endurance grupo. Vsaka grupa sestoji iz večih različnih disciplin.
Hitrost / vzdržljivost
Discipline track cyclinga delimo v 2 skupini. Discipline šprintov in vzdržljivostne discipline. Medtem ko se v šprintih tekmuje posamično, v teamu ali manjših skupinah, se v vzdržljivostnih disciplinah tekmuje bolj masovno. Od tu za slednje tudi izraz “bunch races”.
Šprinti so kratke in eksplozivne narave, taktično naravnani in zahtevajo veliko osredotočenosti na pozicioniranje. Kolesarji so večji in izredno atletsko grajeni.
Vzdržljivostne discipline so daljše ter zahtevajo znatno stopnjo hitrosti in vzdržljivosti. Kolesarji, ki tekmujejo na cesti in velodromu, kot npr. Cavendish, Ganna, Viviani, so bolj primerni za vzdržljivostne discipline.
šprinterske discipline
Šprint ali "meč sprint" je dvoboj 2 kolesarjev, ki štartata istočasno z istega mesta. Čeprav meč sprint traja 750 metrov oz. 3 kroge, se časovno meri le zadnjih 200 metrov. Prvi krogi se ponavadi vozijo taktično in zelo počasi. Nemalokrat se kolesarja tudi popolnoma ustavita. S tako imenovanim "track stand" manevrom, si skušata kolesarja izboriti boljšo pozicijo na progi. Kolesar, ki je spredaj, je taktično v depriviligiranem položaju. Zmaga tisti kolesar, ki prvi prečka štartno / ciljno linijo.
Tekmovanje v šprintu se vedno prične z razvrstitveno vožnjo, ki ji pravimo "letečih 200". V letečih 200 kolesarji posamično odpeljejo časovno merjenih 200 metrov. Na razpolago imajo 2 kroga in pol za razvijanje hitrosti, tako da v zadnjih 200 metrov vstopijo z že polno hitrostjo (leteči štart). Namen letečih 200 je razvrstiti tekmovalce za turnirski del, oz. meč sprinte. Meč sprinti se vozijo na izpadanje, kar pomeni, da na koncu ostaneta samo 2 kolesarja, ki se udarita v finalnem meču.
Najhitrejši 4 kolesarji se avtomatično uvrstijo v 1/8 finala. 1/4 finala, pol finale in finale, se vozi na 2 dobljena meča.
Keirin, ena bolj popularnih disciplin track cyclinga ima svoje korenine v japonskih športnih stavah. Ker niso želeli staviti na konjskih dirkah, so si Japonci izmislili Keirin, obliko kolesarskega dirkanja razvitega z namenom stav.
Od 3 do 8 kolesarjev sledi motorju v zaveterju. Motor pospesuje skozi 3 kroge, ko mora doseči 50 km/h. Po 3 krogih se motor umakne, skupina kolesarjev pa se nato udari v naslednjih 3 krogih. Kolesar, ki prvi prečka ciljno črto, zmaga.
Individualna vožnja na čas. Moški vozijo na 1000 metrov ali 4 kroge, ženske na 500 metrov ali 2 kroga (ob predpostavki, da je krog dolg 250 metrov).
Kolesar štarta iz mirovanja. Za štart se uporablja posebna naprava oz. štartna vrata. Štartna vrata nudijo kolesarju oporo za močan štart, hkrati pa so povezana z merilno napravo. Kolesar z najboljšim časom zmaga.
Čeprav je disciplina dolga "le" 4 kroge, pa je zaradi intenzivnosti najbrutalnejša od vseh disciplin. Ker kolesarji vozijo vse 4 kroge z maksimalno obremenitvijo (tukaj ni taktiziranja), laktat in primanjklaj kisika privedejo telo do skrajnih meja zmogljivosti. Nič kaj nenavadni niso prizori kolesarjev, ki se po končani vožnji ne morejo obdržati na lastnih nogah, ko sestopijo s kolesa.
Čeprav je disciplina po naravi bližje team-skemu time trialu, se zaradi kratke izvedbe in visokih hitrosti imenuje team sprint.
V ekipi so 3 kolesarji, ki štartajo z mesta in vozijo 3 kroge. Kolesarji si sledijo v tesnem zavetrju. Vsak krog 1 kolesar odstopi. Tako preko ciljne črte po treh krogih pripelje samo 1 kolesar, oz. tisti kolesar, ki je vozil na 3. poziciji.
V kvalifikacijskih vožnjah nastopajo teami posamično, medtem ko v finalnih vožnjah štartata 2 teama istočasno, na vsaki strani steze eden.
vzdržljivostne discipline
2 kolesarja štartata istočasno vsak na svoji strani steze. Tekmujeta na 4 km (moški) ali 3 km (ženske). Največkrat to znaša 16 krogov pri moških in 12 pri ženskah.
Zmagovalec je tisti kolesar, ki dohiti drugega kolesarja, oz. tisti kolesar, ki zabeleži boljši čas.
2 ekipi štartata istočasno vsaka na svoji strani steze. Ekipi tekmujeta na 4 km. Največkrat to znaša 16 krogov. V ekipi nastopajo 4 kolesarji.
Zmagovalna ekipa je tista ekipa, ki dohiti nasprotno ekipo, oz. tista ekipa, ki zabeleži boljši čas.
Dirka s skupinskim štartom, 25 km za ženske in 40 km za moške. Kolesarji lahko osvojijo točke v šprintu (na vsakih 10 krogov na 250 meterski stezi), ali na način, da prehitijo skupino za cel krog (+ 20 točk).
Končni rezultat se preračuna na podlagi vseh osvojenih točk. Zadnji šprint v dirki, prinaša dvojno število točk (10 točk, 6 točk, 4 točke in 2 točki).
Atraktivna dirka dvojic "štafetne" narave, kjer dvojica osvaja točke v šrpintu vsakih 10 krogov. Medtem, ko en član dvojice dirka, drugi počasi kroži nad modro linijo (stayers line) in počiva, dokler ni vključen nazaj v driko s "hook" prijemom.
S prijemom in potegom, kolesar dobi katapultni pospešek in se hitreje vključi v dirko. Kolesar, ki je dirkal do tega trenutka, se dvigne v zgornji del steze in počiva do naslednje menjave.
Končni rezultat se preračuna na podlagi vseh osvojenih točk. Zadnji šprint v dirki, prinaša dvojno število točk (10 točk, 6 točk, 4 točke in 2 točki).
Vsaka dvojica, ki prehiti grupo za krog, prejme +20 točk. Dvojica, ki je bila prehitena za krog, pa prejme -20 točk.
Dirka z izločanjem, vzdržljivostna dirka, ki s šprinti naredi selekcijo. Kolesarji bodo izvedli šprint vsak drugi krog. Zadnji kolesar v šprintu, je izločen.
Dirka se običajno prične s 24 kolesarji in traja, dokler ne ostane samo eden, zmagovalec.
Tudi tu kolesarji individualno osvajajo točke s šprinti ali prehitevanjem za krog. Z izjemo prvi 5 krogov, pa se v tempo dirki šprinti vršijo vsak krog. Zmagovalcu šprinta je dodeljena 1 točka.
Kolesar, ki za krog prehiti grupo, osvoji 20 točk. Kolesar, ki ga peloton dohiti za krog, izgubi 20 točk.
Tempo drika se vozi 7,5 km za ženske in 10 km za moške kolesarje.
Dirka na končni cilj ali scratch race je dirka s skupinskim štartom, dolga 15 km za moške in 10 km za ženske. Gre za dirko za individualno uvrstitev, z izredno preprostim in pristno tekmovalnim pravilom. Kdor pride na cilj prvi, zmaga.
Prvi krog dirke je vedno nevtraliziran.
Omnium je kombinacija 4 vzdržljivostnih disciplin, v katerih se tekmuje na isti dan. Največkrat so to: dirka na končni cilj (scratch race), tempo dirka, dirka na točke in eliminacije.
Kolesarji morajo pokazati konsistentnost skozi celoten dan, saj končna razvrstitev zavisi od točk, ki jih vsak kolesar prejme za uvrstitev v posamezni disciplini.
Se pa točke zadnje discipline (dirka na točke) neposredno prištejejo k točkam generalne razvrstitve. Ker zadnji šprint dirke na točke prinaša točke s faktorjem 2, je omnium kot disciplina izredno napet in drži gledalce v suspenzu do samega konca.
Od 150 meterskih ovalov, pa vse do 500 meterskih gigantov, se je povsem spontano najbolj uveljavil 250 meterski velodrom. Podobno je z nakloni, ti segajo od 30° pa tja do 46°. Večina tekem najvišjega ranga, tudi olimpijske igre, potekajo na 250 meterskem ovalu.
Notranja steza je običajno izdelana iz lesa, sintetike ali kombinacije obojega. Obstajajo tudi zunanji velodromi, ki imajo lahko asfaltno ali betonsko površino. Na stezi se nahajajo različne oznake, ki razmejujejo dogajanje glede na disciplino, v kateri se tekmuje.
Modro območje pod stezo je območje ogrevanja in je med dirkami prepovedano.
Črna črta na progi je "merilna črta", leži 20 cm nad modrim območjem in je najkrajša pot okoli steze.
Na zunanji strani črne črte je rdeča črta. Ti dve črti tvorita "šprinterski pas" in, če je kolesar na tem pasu, prehitevanje po notranji strani ni dovoljeno.
Nad rdečo črto se nahaja modra linija, oz. "stayers line". Uporablja se za razmejitev proge v disciplinah kot so Madison in dirke za motorji.
Velodrom v Sloveniji
V Sloveniji imamo velodrom v Češči Vasi blizu Novega Mesta. Leta 1996 je bil tam zgrajen prvi velodrom v Sloveniji. Za namen mladinskega svetovnega prvenstva, je bil tedaj zgrajen odprt objekt, brez strehe. Zob časa je dirkališčni biser načel do propada, a je bil velodrom v letih 2018 / 2019 obnovljen in pokrit.
Danes Novo Meška steza predstavlja eno boljših stez v naši regiji, kar s pridom izkoriščajo tudi ekipe sosednjih držav. Žal pa zaradi tehnično pomanjkljive izvedbe, objekta ni moč uporabljati za tekmovanja najvišjega mednarodnega ranga.
D/Š/INCL: 250m/7m/44° & 7°
LES: Sibirski bor
Nekoč & danes
Sodobna kolesa so običajno narejena iz ogljikovih vlaken z aerodinamično oblikovanimi profili, a obstajajo tudi aluminijasta in jeklena dirkališčna kolesa.
Kolesa nimajo zavor niti prestav, temveč jih krasi fiksna prestava. Edini način, da se kolesarji ustavijo, je, da upočasnijo vrtenje pedal.
Tovrstna kolesa so po naravi razmeroma preprosta, z le nekaj komponentami; okvir, vilice, krmilo, kolesa, ročice, pedala, en verižnik, en zobnik, in veriga.
Krmilo kolesa je podobno kot pri cestnem kolesu, vendar je ožje in z globljim padcem, da omogoča bolj agresiven aerodinamični položaj.
Krmilo za kronometer omogoča kolesarju, da nasloni svoje podlakti na palice, kar ustvari nizek sprednji profil, s čimer se zmanjša aerodinamični upor, ki ga ustvarijo. Približno 85 % upora, ki ga je potrebno premagati, kolesar ustvari sam.
Posebnosti
Glavne prioritete obročev za pisto so togost in aerodinamika. Ker rotacija špic na navadnih obročih povzroča turbolence in s tem dodatni zračni upor, so polni disk obroči hitrejši.
So pa lahko posledično polni obroči malenkost težji in počasnejši v pospeševanju. Zato velikokrat vidimo, da v disciplinah, ki zahtevajo večkratne spremembe ritma, kolesarji uporabljajo polne obroče le zadaj, 3 krake obroče, klasične obroče s špicami, ali kombinacije teh. Vse je odvisno od kolesarjevih preferenc in budžeta.
Pesta
Zadnja pesta je "fixna", kar pomeni, če se vrti obroč, se vrtijo tudi tvoje noge. Na kolesu za pisto "prosti tek" ni mogoč. Hitrosti so tako bolj konsistentne in predvidljive.
Zadnji vijaki
Zaradi velikih obremenitev na pisti, "quick release" zapenjala niso dovoljena.
Prestave
En sprednji in zadnji verižnik pomenita eno prestavo. Izbira ustrezne prestave je odvisna od discipline, prednosti/slabosti kolesarja in od taktike. Večja prestava te popelje dlje z enim obratom, a pospešuje počasneje ter je veliko težja za obračanje z utrujenimi nogami. Prava ali napačna izbira prestave, lahko na stezi velikokrat odloča med zmago ali porazom.
Gonilna os velodromskega kolesa je zaradi strmih naklonov dirkališča, postavljena višje kot na cestnem kolesu.
Gonilke so večinoma krajše kot na ostalih kolesih, saj bi sicer zaradi naklonov, obstajala nevarnost kontakta gonilk s tlemi.
Ni zavor!
Najbolj presunljiva lastnost velodromskih koles, je odsotnost zavor. Brez zavor sta vožnja in dirkanje bolj varna.
Gume
Velika večina kolesarjev na pisti uporablja tubularje. V primeru defekta, tubular (ki je priliman na obroč) zagotovo ostane na obroču, kar daje kolesarju več možnosti, da se izogne padcu.
Za skupinske vožnje in "šprinte" se uporabljajo krmila z "drops-i", oz. urkivljena krmila. So pa "šprinterska" krmila največkrat daljša in imajo večji padec, kot tista za skupinske dirke.
V vožnjah na čas, pa boste na kolesih videli aero krmila, z rogovi in oporami za komolce.
Velodromska kolesa imajo največkrat agresivno geometrijo in so odzivno zelo ostra. Okvirji so lahko narejeni iz aluminija, železa ali karbona. Vedno bolj prevladuje karbon, ki prinaša aerodinamiko, minimalno težo in togost v enem.
Kolesarji običajno nosijo skin suits ali “kožne obleke”, ki objamejo kolesarja kot druga koža. Tako se čim bolj zmanjša zračni upor. Nekatere obleke vključujejo celo ‘kanale’ na ramenih in rokah, da dodatno pomagajo zraku pri premikanju od sprednjega dela kolesarja do zadnjega.
Čevlji se včasih razlikujejo od čevljev za cestne kolesarje. Pojavljajo se že tudi čevlji katerih celotna školjka je iz ogljikovih vlaken. Kolesarji lahko uporabljajo tudi paščke, ki poleg clip-in sistema, prinašajo še večjo fiksacijo čevlja v pedalo.
Aerodinamična čelada z dolgim repom, se najpogosteje uporablja v zasledovalnih vožnjah ter šprintih.
Moč, obvladovanje kolesa in ravnotežje igrajo ključno vlogo pri spretnostih, specifičnih za stezo.
Medtem, ko velodromsko kolesarjenje velja za eno najhitrejših dirkalnih oblik, je lahko tudi najpočasnejše. Šprinterji pogosto na stezi popolnoma obstanejo – track stand. Vse z namenom taktično nadigrati svojega nasprotnika.
Zanimivo spretnost prinaša hook, prijem, s katerim kolesar so-kolesarja med vožnjo “katapultira” naprej z namenom pospeševanja in hitrejšega vključevanja v dirko, pri disciplini Madison .
Tehnika ogrevanja, ki jo običajno uporabljajo velodromisti, je uporaba valjev. “Rolerji” zahtevajo kar nekaj vaje, saj uporaba teh zelo spominja na vožnjo po ozki poti, široko okoli 50 cm.
