Obstajajo ljudje, ki bodo pred izzivom poiskali 1000 razlogov, zakaj izziv ne bo uspel, in nato odstopili. Obstajajo pa tudi ljudje, ki jim je dovolj že 1 način, s katerim se izziv morda lahko izide, da gredo v akcijo. Prvi zagotovo ne bodo uspeli, slednji pa imajo možnost za uspeh.
Sam spadam v drugo skupino in zato sem tukaj.
Ampak to je res težko…
Nedolgo nazaj sem se pogovarjal, ko mi je sogovornik na pol zaupno in na pol pokroviteljsko dejal, da bo to, česar sem se lotil, pa res težko. Da to ni kar tako…
Aja? A čisto zares? A ni to bolj kot ne malo heca in sprehoda v parku? In hvala za rože.
Sam razumem, da imamo izraze, kot so izziv, projekt, problem in podobno, ravno zaradi tega, ker označujejo visoko zahtevnost dejanj, za katero pa obstajajo rešitve. Seveda ni garancij za uspeh, a je verjetnost uspeha zagotovljena, če se s problematiko spopadeš. Velja tudi obratno, če se zahtevnosti ustrašiš in se posledično ne lotiš projekta, zagotovo ne boš uspel.
…kaj pa če ti ne uspe?
Je bil pa drugi del stavka mojega sogovornika. Da je to res težko in kaj, če mi ne uspe? Sogovornik zagotovo ne bi mogel biti dober motivacijski govorec, a ljudje smo si različni. Ko sem mu z nasmehom odgovoril, da ni možno, da projekt ne bi uspel, sem bil deležen še bolj zbeganega pogleda. Kako ni možno, da projekt ne bi uspel?
Preprosto, medtem ko res drži, da je cilj oz. mejnik projekta uvrstitev na OI, se največja vrednost skriva v poti do OI. Veliko je bilo in še več bo storjenega do zaključka štiriletnega projekta oz. kvalifikacijskega obdobja, če želite. In točno to, popotovanje, ima največjo vrednost. Pot od začetka do konca je tista, ki bo prinesla napredek in razvoj track cyclinga. In to mi je najbolj pomembno. Seveda se bo lepo uvrstiti tudi na OI, a to nekako ne bo bistvo celotnega projekta, za katerega že vem, da se pravzaprav ne bo nikoli več zaključil. Da je prerasel v lifestyle.