Dober mesec nazaj sem prejel vabilo s strani švicarskega Tissot-a. Tissot na svojem velodromu v mestecu Grenchen, vsako leto pred božičem organizira mednarodno dirko najvišjega kakovostnega razreda svetovne kolesarske zveze UCI (class 1). Tradicionalni, že 7. po vrsti Track Cycling Challenge, je tako tudi letos gostil kolesarje s celega sveta. Ker seveda tovrstnega vabila ni zavrniti, sva prejšnji torek 13. decembra, skupaj z Valom naložila avto z opremo in ubrala pot pod kolesa. Pred nama je bil Track Cycling Challange 2022.
7 DNI KASNEJE
V kvalifikacijski vožnji šprinta na 200 metrov z letečim štartom, sem postavil nov državni rekord. Ta pa je tudi zaradi dejstva, da se je prejšnji rekord ohranil neverjetnih 22 let, takoj dvignil kar precejšnjo mero zanimanja. In to je dobro, odlično, saj namen projekta, oživitev in dvig prepoznavnosti dirkališčnega kolesarjenja tako dobiva krila.
Sem pa hkrati prejel tudi povsem pričakovana vprašanja s strani medijev in novinarjev, od katerih so mi 3 še posebej zanimiva. Zanimiva zato, ker odgovori na ta, lahko podajo presunljiv (tudi nepričakovan) vpogled v dogajanje v zakolisju športa ali športnika, kar razkrije realno plat poti “do uspeha”.
- Kaj za mene pomeni nov državni rekord,
- če sem bil zadovoljen z rekordno vožnjo in,
- če so mi do rekordnega uspeha dejansko pripomogle “trše” razmere (kot se je izrazil novinar) za trening. V mislih je imel treninge v zimskem času, v neogrevanem šotoru velodroma.
KAJ POMENI DRŽAVNI REKORD
S tekmovalnega vidika v šprintu v dirkališčnem kolesarjenju rekordi kot taki nimajo uvrstitvenega pomena. Tovrstni rekord uradno odraža hitrost kolesarja in ja, sem zadovoljen, da sem v danem trenutku jaz tisti, ki je uradno najhitrejši kolesar v zgodovini Slovenije. A tu se zadeva tudi bolj ali manj konča. Rekord je prestižna lovorika, katere si lahko vesel, več, v tekmovalnem smislu pa ne prinese.
Disciplina šprinta je več plastna in je zasnovana tako, da se končni rezultati ne oblikujejo na osnovi absolutne hitrosti kolesarja, kot morda pri atletiki, temveč na osnovi spretnosti kolesarja v izločilnih dvobojih. Hitrost pride na vrsto šele v drugem planu. Tako npr. najhitrejši zemljan Nicholas Paul, ki si že več kot 3 leta lasti svetovni rekord, v tem času niti enkrat ni osvojil stopničk na svetovnih prvenstvih.
Iz tega razloga tudi preseneti, ko na vprašanje o pričakovanju postavitve rekorda, odgovorim, da ga ne pričakujem, čeprav sem telesno v formi, da ga dosežem. Ne gre skupaj, pravijo, a zaradi prej omenjenih dejstev, se kolesarji v šprintu osredotočamo na končni izzid tekme, na razvrstitev in ne na dosežen čas. In če se osredotočaš na uvrstitev, potem tudi pričakovanja oblikuješ okoli njih. Ne moreš namreč imeti osredotočenost tukaj, pričakovanja pa nekje drugje. Stvar fokusa.
Seveda mora biti končni zmagovalec (dovolj) hiter, a odloča predvsem taktika in spretnost v izločilnih dvobojih. Končni zmagovalci največkrat niso najhitrejši, so pa najučinkovitejši.
ALI SEM BIL ZADOVOLJEN Z REKORDNO VOŽNJO
Vprašanje sprva napeljuje na očiten odgovor, ki pa ga kot športnik, ki razume realno vrednost rekorda in razvojni proces športnika, ne morem podati. Z rekordno vožnjo sem bil zadovoljen, a le do mere, ko je prinesla čas, ki je pomenil nov slovenski rekord. Torej ja, gojim zadovoljstvo do vožnje, ki je prinesla lovoriko.
A kot rečeno, lovorika sama po sebi v šprintu ne prinaša uvrstitve in točk. Po tej plati z vožnjo, navkljub temu, da je bila rekordna, nisem zadovoljen, niti ne smem biti. Čeprav rekordna, mi vožnja rezultatsko žal v tistem trenutku ni prinesla uvrstitev v finale, na katero pa sem računal. Tisti dan je bila konkurenca boljša in mi je žal za zgolj 2 mesti odnesla kvalifikacije v finalne dvoboje. Pa da ne bo pomote, ni rezultat tisti, ki mi jemlje zadovoljstvo, temveč kvaliteta vožnje, ki je prinesla dani rezultat. Tehnično gledano, nisem odpeljal dobro. In to celo do te mere, da sem tekom same vožnje zaznaval momente kjer sem izgubljal na času in kako sem izgubljal na času. In če nekje izgubljaš ter se tega zavedaš, potem to pomeni, da so rezerve. Neizkoriščene rezerve, pa ne morejo prinesti zadovoljstva.
Kot športnik sem nastrojen h kvalitetnemu in garaškemu delu. Če naredim nekaj v okvirih svojega maksimuma, sem zadovoljen, če ne, nisem. Rezultat vedno dojemam kot končni produkt vloženega dela in performansa. Ne tekmujem s svetom, težim pa k discipliniranemu in inteligentnemu delu, ki prinese maksimalni možni performans. Rezultat je nato “samo” primerjava oz. odraz učinkovitosti. To pa pomeni to, da če bom zadovoljen z izvedbo, bom zadovoljen tudi z rezultatom. Sem osvajal že tudi medalje, pa nisem čutil zadovoljstva, ker nisem bil zadovoljen z izvedbo in sem bil tudi že “zadnji”, a super zadovoljen, ker sem imel priložnot pokazati svoj maksimum. Menim, da je tovrstni mentalni ustroj dobra in stabilna zasnova za dolgoročni razvoj športnika.
ALI SO MI DO REKORDNEDGA USPEHA POMAGALE “TRŠE” (BERI SLABE, -°C) RAZMERE ZA TRENING
Javnost je velikokrat pod neke vrste “Rocky Balboa” vtisom. 🙂 Češ, č,e športnik trenira v slabih oz. težjih pogojih, da ga to dodatno utrdi ipd.. A dejstvo je, da športnik trenira z namenom napredeka v svoji disciplini in ne z namenom utrjevanja imunskega sistema, kar bi morda po neki čudni logiki lahko dobilo smiselno interpretacijo. Tako zelo hitro pridemo do tega, da so pogoji za trening, ki prinaša napredek v disciplini še kako pomembni. Tako, da je tukaj odgovor velik NE. Slabe razmere za trening, rezultat močno okrnijo. Slabe razmere pripomorejo k temu, da je preformans na tekmi slabši, kot bi bil sicer, nikoli obratno.
In to se je tudi v mojem primeru potrdilo – tehnično neučinkovita vožnja, ki je rezultirala v slabšem času (čeprav rekordnem), ima v veliki meri korenine v slabih trening razmerah.
S fiziološkega vidika, predstavljajo nizke temperature za trening šprinterskih disciplin najslabše možne pogoje. Če izvzamem zdravstveno tveganje in veliko tveganje poškodb, ki ga prinašajo treningi v nizkih temperaturah, pa nikakor ne morem mimo dejstva, da telo v takih razmerah deluje popolnoma drugače, kot bi moralo, za učinkovit napredek:
- mišično tkivo ni enako prožno,
- zaradi mraza nastopi vazokonstrikcija, ki znatno zniža mišično prekrvavljenost okončin (refleksna telesna reakcija, ko telo samodejno preusmeri kri iz okončin v telesno sredico oz. trup telesa, da obvaruje vitalne organe pred mrazom.)
- centralno živčevje deluje počasneje (živčevje, ki je električni prevodnik, ob nižjih temperaturah deluje počasneje, saj prevodnost vsakega prevodnika s temperaturo pada. Tako so vse mišične aktivacije, ki morajo potekati ob visoki frenkvenci, že v kali zatrte. Mišica, tudi če bi lahko posegla po večji frekvenci dela, tega ne more, ker ne prejema impulzev iz možganov dovolj hitro,…)
- kapilare v predelu glave / sence, zožane zaradi maraza, ustvarjajo visok pritisk ob maksimalnih naporih,
- nizka temperatura zraka prinaša visoko gostoto zraka, kar pomeni znatno večji zračni upor,
- itd..
V takih razmerah, telo deluje drugače. Telo je dobesedno deaktivirano in fiziološko ne more delovati v območju maksimalne zmogljivosti, ki pa je ključnega pomena za šprinterski trening. Stroka je celo mnenja, da je v takih okoliščinah bolje ne trenirati. Kot zanimivost, Nemška reprezentanca ima prepoved treninga v prostorih s temperaturo nižjo od 18°C.
In kaj je to pomenilo za tekmo?
Ker sem kondicijsko izredno napredoval v zadnejm mesecu in pol, a maksimalnega preformansa nisem mogel strenirati na arktičnem velodromu, sem se na dirki, kjer so bili pogoji skoraj idealni, nenadoma znašel v situaciji, ko je telo dalo okoli 10% izkoristka več. To pa nikoli ni dobro, če se ti to zgodi prvič ko dirkaš. On danem prestavnem razmerju, ki sem ga vozil, je 10% več moči pomenilo 5 obratov na minuto več, kar je prineslo 4km/h višjo hitrost, kar pomeni drugačne sile v zavojih, kot si jih vajen v zadnjih nekaj mesecih,… in telo odreagira “ne trenirano”. Na oko se morda to ne vidi, a manj idealna linija, podzavestno nižanje pritiska na pedala za 1% do 2 % v trenutku maksimalne centrifugalne sile, vse to se sešteje v stotinke časa, ki jih izgubš. Zakaj, ker pogoji za trening niso dopuščali treninga v potrebnem območju intenzivnosti.