Gent – Velodrom, ki diši po legendah
Če je Belgija svetišče kolesarstva, potem je Gent njen velodromski oltar. In prav tukaj, v osrčju flamske kolesarske kulture, se je ekipa 2Fast podala na lov za hitrostjo in slavo. In kakšen lov je to samo bil. Debitantski, premierni, odločen in razburljiv. Napet, protisloven in hiter. Brutalen, zažgan in spraven.
Belgijska kolesarska zveza sedaj že tradicionalno prireja vsakoletni Belgian International Track meeting. In to nikjer drugje kot v Gentu, na kultnem velodromu, ki se pomenljivo baha z nazivom kolesarskega božanstva Eddyja Merckxa. Čeprav sem osebno tam že dirkal, je bila letošnja dirka posebna. Je imela drugačen pomen. Drugačen pomen predvsem zaradi tega, ker smo na tej dirki prvič in uradno nastopili v barvah našega kluba. To je torej bila dirka, ki je sedaj uradno postavila na svetovni zemljevid tudi klub dirkališčnega kolesarstva 2Fast. Dober občutek. Še posebej zaradi tega, ker smo, lahko rečem, nastopili suvereno. Kot prvi in edini tovrstni klub v Sloveniji smo pričeli z oranjem ledine tudi na mednarodni sceni.
Turbo trije na poti: Val, Žan in jaz
V Belgijo smo se podali v polni zasedbi 🙂, vsi 3, cela ekipa. Val, Žan in jaz. In ko sem ravno pri članih šprinterske ekipe: Žan Lopatič je nova moč v klubu. Kaj naj rečem, pridobitev, ki sem je vesel kot radio. Žan je kot cestni kolesar prikolesaril svojo “profesionalno” pot do konca. Pri svojih 17 je ugotovil, da mu je genetika prišepnila, da je narejen za šprinte in ne 200-kilometrske odisejade. Po hitrem prestopu iz Adrie Mobil, ki mu je v preteklosti nudila tudi veliko velodromskih krogov, sicer skupinskih, a vendar krogov, se je Žan iz dneva v dan bolje počutil v koži tempiranega turbo šprinterja.
Že po vsega nekaj tehničnih treningih v klubu 2FAST je na februarskem državnem prvenstvu v svoji kategoriji takoj postavil visok mejnik vsej konkurenci. Žan tako predstavlja bogato pridobitev kluba. Z njegovim prihodom pa so se takoj odprle tudi nove možnosti za nadaljnji razvoj dodatnih šprinterskih disciplin. Do sedaj smo gojili Šprint in Kilo TT. Z njegovim prihodom pa smo takoj pričeli še s programoma keirina in ekipnega šprinta. In če bomo premierno v team šprintu nastopili v mesecu juniju v nemškem Cottbusu, smo klubski premierni nastop v Šprintu in Keirinu uspešno opravili v minuli belgijski šprinterski odpravi.
12 ur do treninga: Vaflji odpadejo, trening ne
Vafljev na žalost nismo uspeli napasti, smo pa bili deležni super prijaznosti belgijskega organizatorja že ob samem prihodu. Ker smo morali pot iz Lj v Belgijo opraviti v enem “šusu”, smo se iz Lj odpravili že v sredo ob 02.30. Ob 15. uri smo imeli namreč rezerviran termin za trening. Zelo pomemben trening, ki ga ni bilo mogoče izpustiti. Po 12 urah v avtu morajo noge namreč dobiti svoj tretma obratov. Če tega ne narediš, se ti na tekmi ne piše najbolje. Tukaj torej ni bilo dileme. Trening mora biti in pika. Nič posebnega sicer od treninga, le 40 minut prostega spinniranja po stezi. Spoznavaš stezo in obujaš noge iz otrplega v funkcionalno stanje. Seveda smo zaradi zastoja na nemškem avtobahnu izgubili 2 uri.
Navkljub drvenju 107 km/h 😂 (jp, 107 in že si lahko na radarju. Očitno tudi pregovorni avtobani niso več to, kar smo poznali včasih), smo seveda naš termin debelo zamudili. A glej ga zlomka, organizator nam je prijazno omogočil koristiti stezo v večernem času, da smo lahko opravili delux trening. Delux zaradi tega, ker so sicer na takšnih tekmah ogrevalni in trening sešni bolj kot ne stresna overboost norišnica, saj si stezo deliš s številnimi tekmovalci, od katerih vsak opravlja svoje programe. Crazy. No, mi smo lahko to opravili v miru, sami, ko smo imeli vso stezo na voljo samo zase.
Skoraj prehitra steza
Ponavadi na tekmo potuješ s tako časovnico, da lahko opraviš vsaj 2 treninga. Enega za reanimacijo nog, drugega za neposredno pripravo na tekmo, ko opraviš pripravo in aktivacijo kot na tekmovalni dan. Seveda gre veliko fokusa tudi na spoznavanje steze, ki ni enaka tej, ki jo imamo v Novem mestu. Vsaka steza je unikatna, s svojimi nakloni, dolžinami ravnin in zavojev, različnimi bolj ali manj ostrimi dvigi ali spusti iz ravnin v zavoj itd… So pa stezo od lani lepo posodobili. Najbolj se mi je dopadlo to, da so stezo poleg tega, da so jo na sveže zbrusili, pobarvali na natur barvo. Tako so lahko tudi obvezne zarisane linije takih barv, kot morajo biti. Lani je bila steza še črna. Kar je pomenilo, da je morala črno linijo nadomestiti bela linija. Ko voziš all out, možgani iščejo črno linijo…. ki pa je ni. 😉 No, letos so to lepo uredili in steza je lepa, tekoča, hitra…. Če je nisi vajen, morda celo prehitra.
Šprint – ko je 10,16 prepočasi
Tekme, ki se jih udeležujemo, delimo nekako na 2 skupini. So tekme, kjer dirkamo za uvrstitev in na rezultat, in so tekme, kjer dirkamo zato, da se razvijamo. Tekma v Belgiji, prva od planiranih 8 tekem v sezoni, je nosila razvojni pomen. To pomeni, da je namen te dirke to, da dirkamo. Da delamo na tehniki, da smo v tekmovalnem okolju, da nabiramo tekmovalne izkušnje v Keirinu, testiramo opremo,… Na razvojnih tekmah telesna pripravljenost nikoli ni optimalna. Telesna pripravljenost na tovrstnih tekmah je sekundarnega pomena in je največkrat nekje v fazi na poti proti vrhuncu, ki se zgodi 1x, včasih 2x letno za tekme, kjer se dirka na rezultat. To so največkrat prvenstva (DP, Euro, WC…).
In kako nam je šlo na šprintu? Konkurenca je bila vrhunska. 45 prijavljenih kolesarjev iz 26 držav. Že ko sem videl število registriranih šprinterjev, mi je bilo jasno, kam pes taco moli. V smeri huuude konkurence. In tako se je tudi izkazalo. Za uspešno prestane kvalifikacije in uvrstitev v nadaljevanje turnirja ter izločilne dvoboje je bilo treba peljati letečih 200 v času 10.15. Da je bila konkurenca res huda, zgovorno priča podatek, da je bilo na letošnjem evropskem prvenstvu potrebno za kvalifikacije peljati “le” 10.30 🙂. Kvalificirali se žal nismo, kar pa je zanimivo in vzbuja zadovoljstvo, je to, da smo prav vsi trije peljali okoli svojih najboljših časov. Žan ga je celo izboljšal in tako postavil nov slovenski mladinski rekord s časom 10,637. In to z odpetim čevljem 😎…. To pa je glede na dejstvo, da forma niti slučajno ni na nivoju, odličen pokazatelj dobre baze in lep prediktor performansa, ko bomo formo spravili v peak fazo.
Kofi rajd – šprinterska meditacija na flamski ravnici
Ker je bil dan za šprint in Keirin ločen z dnevom, ko na urniku nismo imeli tekem, smo ta dan izkoristili za kofi rajd,… sprinters way. Gent je mesto, katerega ulice in okolica so prepletene z neskončnimi kilometri odlično urejenih kolesarskih stez. Vožnja po njih pa čisti užitek. Sonce, ravno prav toplo in flat teren… popolni pogoji za kofi rajd, ki smo ga krstili v centru Genta, na ikonični lokaciji. Iz neznanega razloga smo vzbudili zanimanje pri skupini italijanskih turistov, ki so me na vsak način želeli prepričati, da smo iz Slovenije prišli s kolesi. 😂🚴
Keirin kaos: Ko Čehi zamenjajo kolesa za tanke
Keirin je brutalna disciplina. Je brezkompromisna in relativno tvegana. Tvegana zaradi tega, ker se vsa akcija zgodi ob maksimalnih hitrostih v vsega 3 krogih. In ker trije krogi pomenijo malo časa, se prav vsakemu od riderjev v želji po čim boljšem rezultatu “mudi” narediti, kar mora narediti. To pa je recept za razburljive trenutke in včasih tudi spektakularne padce. Naj tukaj omenim, da je navkljub vsemu navedenemu padcev in nesreč pri Keirinu relativno malo. Ko pa se zgodijo, so videti lahko res spektakularno, še posebej prek televizijskega prenosa, ko hitrost in kadriranje dodata svoj čar. A kot rečeno, keirin še zdaleč ni nevaren šport v smislu konstantnega tveganja pred usodnimi poškodbami. Poškodbe se v 99 % odražajo v odrgninah in ožganinah.
In če večinoma Keirin turnirji minejo brez ali z zelo malo padci, je belgijski turnir postregel s pravimi vojnami na kolesih, ki so rezultirale kar v 5 nesrečah. Žan, ki je prvič vozil turnir v Keirinu, je po zaključku tega z upravičeno mero zaskrbljenosti vprašal, če je to vedno tako. Ni vedno tako, moram pa tukaj dati velik poudarek temu, da ni vedno tako, če tudi riderji gojijo zavedanje, da čeprav je Keirin dirka, ki je hitra, niso sami na stezi. Da je potrebno tudi paziti drug na drugega. To ne pomeni prepuščati mesta in se umikati, pomeni pa se zavedati okolice, gledati in ne brezglavo “riniti” v luknje oz. gape, ki jih ni.
Tokrat, če se pošalim, je Keirin turnir nekoliko zaznamovala češka reprezentanca, ki je v želji po uspehu in v žaru borbe nekoliko izgubila stik z okolico. Po eni strani razumljivo. Fantje so v rivalih tipa Cool, Predomo, Choro, Turnbull, če jih naštejem le nekaj, videli le tarče na njihovih hrbtih. Posledično pa so povzročili situacije, ki so bile nerešljive. Na žalost tudi za Žana.
V repasažu sva z Žanom nastopila skupaj v istem Heatu. Žan je vozil P1, sam sem izžrebal P5. Štartni poziciji sta nama narekovali 2 popolnoma različni strategiji. Žan je bil bolj kot ne obsojen na takojšnjo reakcijo, ko se nas bo peterica odločila za premik. Sam pa sem se odločil za strategijo sledenja v zavetrju do točke napada, za katero sem predvidil, da jo bom dosegel 2-1,5 kroga pred ciljem. Na ta način sem si zagotovil dober pregled nad tem, kaj se dogaja pred menoj. Belgijec, ki je štartal za menoj na P6, je napadel takoj, ko se je Derny umaknil s proge. Nič, kar bi meni hodilo narobe, je pa s tem bil izzvan takojšen in po mojem mnenju povsem nepotrebno agresiven boj za pozicioniranje. Nepotrebno agresiven zaradi tega, ker se je to pričelo dogajati že v prvih metrih po umiku Dernija, prezgodaj. To pa v glavnem pomeni, da se bo agresija kolesarju izplačala bolj kot ne na račun tega, da bo šlo kaj narobe, sam pa bo imel srečo in ne padel. Če ne, pa se bo po vsej verjetnosti prekuril zaradi prezgodnjega napada na polno. In točno to se je tudi zgodilo. Češki kolesar je že v prvem krogu v lovu za Nizozemcem Danom Coolom “spregledal”, da je neposredno za Danom naš Žan. Gap med Žanom in Danom? Manj kot dolžina kolesa in še ta se je zmanjševal. Ker sem vse to opazoval s svoje pozicije, mi je hitro postalo jasno, da bo nekaj šlo narobe. In je šlo. V trenutku, ko je češki kolesar pobral Žanovo sprednje kolo, je Žana katapultiralo v zgornji del steze, kjer je spotoma pobral še Španca. Vse se je zgodilo ravno ob vstopu v zavoj, kjer je pospešek največji. Sila je bila tako velika, da sta se Španec in Žan po padcu najprej odpeljala do vrha steze. Najbrž ni treba omenjati, da je steza na tem delu brutalno strma (46°) in da ni možno niti splezati do vrha. No, ona dva sta se oddrsala navzgor, kot da bi šlo navzdol. Jaz pa za 2 cm komaj mimo…
Lekcije, padci in pogum
Dirka se v glavnem ne prekinja in tudi sedaj se ni (pravilo je, da, če kolesarji ne “obležijo” na stezi, prekinitve ni). Žan in Španec sta končala na izletni coni, torej smo lahko dirkali dalje brez prekinitve. Zaradi manevra izogibanja in tudi mojega šoka, da je Žan padel (res je bilo videti nasty), sem glavnino izgubil in se odpeljal do cilja zgolj za potrditev mesta.
No, prve Žanove besede, ko so ga zdravniki pregledali in se je pobral s tal, pa so bile, če bo re-štart. 😎 Srce bojevnika…..
Kmalu je v našem boksu sledil obisk komisarja, ki je želel analizirati video in ugotoviti, kaj je privedlo do nesreče. Ne z namenom sankcij, temveč z namenom naučiti se nekaj iz situacije in tako narediti napredek, Keirin pa bolj varen. Po nekajminutni razpravi smo ugotovili, da se ne strinjamo o ključnih momentih, ki naj bi botrovali nesreči. Sledil je obisk sodniškega mostu in ogled sodniških videov. Komisar je bil mnenja, da je bil Žan tisti, ki je bolj potoval navzgor kot češki kolesar navzdol. Moje stališče pa je bilo, da Žanu ni bilo treba delati premikov, ker je bil točno tam, kjer je moral biti, in da je češki rider preveč zagnano šel v gap, ki ga ni bilo. Na koncu smo se strinjali, da se ne strinjamo. 🙂 Potem pa se je nadaljevalo….
Kot se je izkazalo, je bila Žanova nesreča šele otvoritev “lovske sezone” mladih Čehov. Nedolgo za tem je npr. češka trojica, ki je štartala skupaj s trojico iz Italije, UK in Francije, uprizorila nekaj, kar je tako malo verjetno kot zadetek na lotu. Tokrat je češki kolesar v 2. krogu vzel sprednje kolo izkušenemu Predomu iz Italije. Nerešljiva situacija. Rezultat? Predomo, UK in Francoz na tleh, češka trojica pa kar naenkrat sama.🙂 Popolna čistka… Seveda ni bila namerna, je pa bila posledica slabega pregleda nad dirko oz. kolesar ni gledal okoli sebe in zapeljal na pamet.
Bilo je še nekaj podobnih zapletov, kar je tudi komisarje vzpodbudilo k razmišljanju, da je preveč naključij v vsem, saj se je vzorec stila vožnje ponavljal. Med turnirjem so tako češki reprezentanci padla tudi opozorila pred izključitvijo.
Belgijska trening dirka je bila razburljiva, polna učnih momentov in navdihujoča. Za Vala in Žana, ker sta prvič nastopila na tako veliki dirki, oba dosegla dobre osebne rezultate in odpeljala tehnično dobro dirko. In seveda zame, ker ga ni večjega zadovoljstva od pogleda na mlade kolesarje, ki kažejo rezultate napredka, ki so rezultat dobrega dela vseh kot ekipe. Pa še dirkal sem lahko….. 😎