Januarja letos se je podrl velodrom, mesec za tem na Evropskem prvenstvu za manj kot stotinko zgrešim nov državni rekord. Tokrat v disciplini 1km. Rekorda nisem postavil, sem pa zato bil kaznovan s strani UCI-ja. Tudi to je nekaj… 🙂 OMG! Zaradi odpovedi državnega prvenstva (ker ga zelo težko organiziraš, če nimaš velodroma), sem ob 100 UCI točk. Ker imam premalo točk, in mi UCI ne ugodi izjeme (navkljub dejstvu, da je SLO izgubila velodrom zaradi “naravne katastrofe”) za udeležbo na pokalu narodov, vse bolj kot ne kaže na to, da je prvotni olimpijski projekt (udeležba na OI v 2024), dobil velik vprašaj. Vmes sem odprl SPORTED butik, fitnes studio, ki se ponaša z najsodobneje opremljenim trening – kolesarskim studiem, oz. labom, daleč naokoli. Treniram, vpeljujem nov biznis, učim. Kar se pa dirkališčnega kolesarjenja tiče, sem po mojem postal “expert par exellence” v iskanju načinov treninga, s katerim bi lahko kompenziral manjko steze v Sloveniji. Imam občutek, da se je v zadnjih 3 mesecih zgodila cela večnost.
Vem, cel kaos, še vedno si tudi sam urejam misli in morda mi celo uspe. Nikakor nisem poniknil, ali izginil, kot sem uspel zaslediti. Sem še kako prisoten in tukaj, morda celo bolj kot kadar koli prej, a na drugačen način, ker je prvotni plan dobil krila in brezglavo zbezljal. Pa grem kar lepo po vrsti.
Za mišjo dlako zgrešil rekord
Kot sem v zadnjem blogu zapisal, mi je bila udeležba na Evropskem prevenstvu 2023 ena velika uganka. A, če so lahko jamajčani šli na olimpijske igre v Calgary tekmovati v bobu, ne da bi imeli bob stezo, potem grem lahko tudi jaz na EU prvenstvo, ne da bi imel pisto :-). Predvsem me je zanimalo, v kolikšni meri bo to hendikep, telesno sem bil namreč odlično pripravljen.
In je bil… ogromen. Nisem vedel, naj bom vesel, ali besen. Krono kolesa, krmila in položaja nisem vozil od lanskega poletja. Plan je bil narediti tehnične vožnje v Januarju, fizikala je bila ok. No, seveda se je plan podrl kot hišica iz kart, oz. bolje rečeno kot velodrom v Novem mestu… ha ha ha. Če rečem, da sem odpeljal dirko kot kamion na avtopilotu, ki mu je šel radar, povem vse. Odvoji so bili porazni. Po analizi vožnje, ocenjujem, da sem namesto 1 km, prevozil 1km in slabih 20 m za povrhu. In navkljub temu, za mišjo dlako zgrešil nov državni rekord.
UCI kazen
Tudi to je bila “lepa” črtica. Tekme kot so EP, Pokal narodov, ipd. niso samo dirkaški zalogaj, ampak tudi logistični zalogaj. Od celotnega dogajanja na tovrstnih dogodkih, morda se bo slišalo nenavadno, a vendar, je dejanskega dirkanja 10%, ostalih 90% predstavlja logistika, menedžment, sestanki, pregledi,… Skratka, mnogo dela za velike ekipe, oz. še več dela za “one man band” ekipe. Ker sva z Valom sama bila za vse, sva bila kuharja, serviserja, trenerja, tekmovalca, šoferja, spremljevalca…in navijača :-).
Problem nastane, ko moraš kot predstavnik Slovenije nujno biti prisoten na sestankih (sicer si lahko kaznovan) v terminu, ki ti je dodeljen tudi za uradni trening. Seveda zadeve prioritiziraš, se opravičiš za zamudo, obrazložiš situacijo, a vse to predstavlja hojo po tanki liniji. Moraš biti prisoten povsod, kjer to velevajo pravila in hkrati trenirati, tekmovati, servisirati. In ni hudič, da nebi kakšne informacije na račun tega tudi spregledal. Urnik tekmovanja se na dnevni ravni spreminja, kdaj tudi par minut pred štartom. In to se je zgodilo tudi nama z Valom. Na dan Šprinta, sva bila midva sveto preričana, da je štart ob 12h, a je bil že 11:30. Bil sem pa prvi na štartni listi. Juheeej!!!!
Bolj kot ne po naključju sva izvedela, da je štart “čez 5 min”. Jaz pa pripravljen za počitek, kolesa še niti h komisarjem nisem odnesel na preverbo. Kakšen kaos… V 5 minutah je bilo potrebno preveriti kolo, zamenjati prenose in obroče, navleči dres, aero prevleke preko čevljev in se umiriti :-). Na štart sva zamudila 2 minuti, miren sem bil kot Coca Cola z Mentosom, Val pa je naravnost navduševal s tresavico. Skratka, dirka na koncu ni bila ovirana, a se je UCI vseeno odločil, da kaznuje. Seveda smo podali ugovor in utemljitev z razlago majhnosti ekipe, razvoja, opravičilo. A brez haska.
15 cm snega in OI so pod velikim vprašejm
Težko si človek predstavlja, kako lahko en tak dogodek, kot je 15 cm snega, spremeni usodo človeka, športnika, športa. Meseca januarja se je vdrla streha velodroma. 15 cm snega (… 😉 …) je razgnalo balon velodroma. Na prvi pogled nič takega, če si uradnik, a cela katastrofa, če si športnik. Če treningov in malo smrt panoge več ne omenjam, so posledice bistveno bolj razsežne. Prvo kar je, je da sem ostal brez 100 UCI točk. Brez velodroma, namreč ni bilo moč izvesti državnega prvenstva. Brez teh 100 točk, pa se nisem mogel uvrstiti na Pokal narodov (svetovni pokal). V svoji togosti, pa UCI, navkljub naravni katastrofi v Sloveniji, niti ni želel odobriti izjeme. A udeležba na Pokalu narodov je pot do OI… In kaj sedaj? Je to konec sanj o olimpijskih igrah? Izgleda da ja. Izgleda… Je to konec projekta 2fast in šprinterskega kolesarjenja v Sloveniji? Niti slučajno!
Najbolj sodoben trening – kolesarski lab / studio
Stages je ime v svetu kolesarjenja, ki ni samo dobro poznano, ampak je celo zgodovinskega pomena. Z inovativno tehnologijo, s katero je v začetku tisočletja ne samo spremenil obličje profesionalnega kolesarjenja, ko je ekipa Sky-a harala z uporabo tehnološkega čudeža, ki mu danes pravimo power meter oz. watt meter, je Stages spremenil tudi način treninga.
Izven cestnega kolesarjenja, Stages tako danes nudi tudi super zmogljiva indoor trenažna kolesa in merilno tehnologijo, s katero je moč izredno natančno testirati, meriti in precizno trenirati, ne glede na to, kakšno kolesarsko specifiko goji kolesar ali rekreativec. Če so kdaj bili potrebni posebni laboratoriji za precizni trening in meritve, kjer ste lahko ukrojili trening in spremljali napredek z FTP-jem, Watti, kadenco, VO2max,…, danes temu več ni nujno tako.
V SPORTED klubu, ki sem ga odprl tekom te 3 mesečne norije, tako ponujam vsem kolesarjem, ki ste resni v pogledih treninga na najvišjem nivoju, točno to. In tu nastopi moment, ko lahko končno rečem, da ponovno učim in treniram druge. It is good to be back.
V sklopu kolesarskega studia, pa smo pripravili tudi pravo malo poslastico. Doživetje kolesarjenja na način, ki je zabaven in izredno “futuristični”. Gre za način, ki kolesarju prinese zabavo in dober kolesarski trening. Pa da ne izgubljam besed…
Tako da, če bi rad preizkusil zadevo, piši…. 🙂
Expert par exellence za dirkališčno kolesarjenje, brez piste 🙂
Kaj vse nisem sprobal in še sprobavam. Seveda, ko sem zavzel stališče, da treniram dalje, da razvijam dalje in, ko sem se odločil, da bo Slovenija prej dobila nazaj izgubljeno stezo, kot bom jaz odnehal, se je postavilo pravo vprašanje. Kako naprej, oz. na kakšen način naprej, če sem natančen. Odgovor je nekako dvodelen, saj trening velodromskega šprinterja sestoji iz dveh načinov treninga. V fitnesu in na kolesu. Fitnes ne predstavlja težav. Še več, moj kondicijski trenerj, je celo “zadovoljen”, če dobi priložnost nemoteno planirati bloke treningov šprinterskih specifik. Tako, da trenutno zaključujem enega izmed ciklov s fokusom na razvoju maksimalne moči.
Drugi del, kolesarski del na pisti brez piste… Ta je tisti, ki je problematičen…. :-). Domačo pisarno, sem dobesedno spremenil v “testni” laboratorij. Z namenom poiskati način treninga na kolesu, ki bo čim bolj kompenziral odsotnost steze, sem se dotolkel, tudi do precej presentljivih odgovorov. Ena od bolj zanimivih ugotovitev je ta, da so današnji, tako imenovani “smart trainerji” popolnoma neuporabni za šprinterja velodromista.
Enega izmed boljših smart trainerjev sem predelal (nova, custom made os), da sem lahko vanj vpel dirkalno kolo. In? Tema! Izkazalo se je, da so za maksimalne obremenitve, konstantni upor in najbližjo možno simulacijo upora velikih prestav na pisti, najbolj primerni “stupid” trenažerji tipa Lemond. Nič elektronike, čista mehanika in to je to. Smart zadeve, enostavno ne delajo, ne nudijo potrebne obremnitve, oz so pri 2000 watt + obremenitvah konsistentne kot je morsejeva abeceda neprekinjena. Tako, da če koga zanima, imam viška Tacx – ov smar trainer, nov, super dober za cestaše.
Dobri stari Wattbike nikoli ne razočara. Z ustreznim programiranjem in targetiranjem energijskih sistemov šprinterja in kilometrista, se na wattbike-u da narediti ogromno in ta je prelival krvavi pot v zadnjih treh mesecih.
Seveda ga pa ni čez trening na kolesu. Na dirkalnem kolesu, na istem kosu opreme, s katerim dirkaš. Ker steze ni, sem pač delal na skilsih pospeševanja, kadenci, ravnotežju in še kaj, na valjih. Raziskovanje seveda še vedno traja, a se lepo nakazuje, da je dober kompromis v primeru odsotnoti steze, kombinacija močnega turbo trenažerja brez elektronike, wattbike-a, valjev in dirkalnega kolesa.
Tissot velodrom – moje zatočišče
Pa deluje vse skupaj zgoraj opisano? Danes lahko rečem, da deluje zadovoljivo. Ni isto, kot trening na stezi, a je neprimerno bolje, kot če bi se ne posluževal opisanega. Danes sem namreč zaključil 2. dan “kompenzacijskega” treninga v Grenchnu v Švici. Na Tisso-jevem velodromu so mi prisluhnili in mi omogočili izvesti nekaj treningov tekom praznikov. Občutek za pisto ni izginil, s stališča skill drillov na valjih, si upam reči, da sem v določenih momentih na stezi sedaj počutim še bolje.
Edino kar sem občutil kot manjko v danem trenutku, je padec kadence v 130″ prestavi (prestavno razmerje 65/13), kar pa pripisujem bolj kot ne temu, da ravno zaključujem blok treninga maksimalne moči. Temu ponavadi sledi blok eksplozivnosti, s katero se dvigne posledično tudi kadenca v velikih prestavah. Over all ocena je torej pozitivna. Do te mere, da si upam napovedati nove rekorde, tako v šprintu kot tudi v vožnji na kilometer.
In kaj sedaj?
Gremo naprej. Čeprav je prihodnost dirkališčnega kolesarjenja v Sloveniji še vedno negotova, optimizem velja. Baje, da bodo tudi stezo uredili do sredine junija. Se bom pustil presenetiti.