Po dobrih 8 mesecih, kar je za športnika cela večnost, me je v začetku meseca septembra razveselil telefonski klic, da imam, če želim, možnost ponovno pričeti s treningi. Sicer na lastno odgovornost, a da možnost je.
Da spomnim, v mesecu januarju je narava odnesla streho velodroma v Češči vasi. Navkljub temu, da je sprva vse kazalo na to, da se bo potrebno posloviti od ideje o velodromskem dirkanju, smo se s trenerjema vseeno odločili, da nadaljujemo. Brez steze!
Meseci so tekli, Michael in Christian, moja trenerja za pisto in kondicijo, pa sta bila konstantno bombardirana z moje strani z idejami, koncepti, pristopi, s katerimi naj bi čim bolj efektivno lahko treniral brez možnosti uporabe proge. In smo ustvarjali, v fitnesu, na Wattbike-u, predelanih trenažerjih… Polovico dnevne sobe sem spremenil v nekaj, kar je bilo bolj podobno trenažnem laboratoriju / delavnici, da sem lahko ustvaril kolikor se je pač dalo, čim bolj podobne razmere kot na stezi. Niti slučajno enake, a čim bolj približne.
In tako so minevali meseci treninga dirkališčnega kolesarjenja, brez dirkališča. Pa bo delovalo? Je delovalo? Zdaj lahko rečem, da je.
Minuli vikend se je namreč odvilo Državno prvenstvo za leto 2023. To bi se moralo odviti meseca januarja, a kot sem že omenil, je bila narava drugačnega mnenja. Z Valom, ki je poletne mesece žal preživel pod operacijskim nožem in posledično na hrbtu, sva se udeležila najinih panog:
- Šprinta na 200 metrov in
- Vožnje na čas na 1 km
Izplen?
Ker še nikoli nisem bil v podobni situaciji, da sem moral trenirati “plavanje brez vode” oz. dirkališčno kolesarjenje brez dirkališča, bi lagal samemu sebi, če bi dejal, da je bil izkupček pričakovan. Ni bil. Sta pa zato zadovoljstvo in motivacija za naprej toliko večja.
2 državna rekorda in 2 zlati medalji – how good can it get?
Rezultat je že ok, tisti, ki ste kdaj brali moje prejšnje zapise veste, da niso lovorike tiste, ki mi prinašajo zadovoljstvo. Največje zadovoljstvo prinašajo potrditve uspešnosti oz. učinkovitosti dela. Ko vidim evidenten pozitiven rezultat dela, sem vedno vesel kot radio. In to, da je ura izmerila dosedaj najvišje slovenske hitrosti na velodromu v vožnji na 1km in v šprintu na 200m, je preprosto rečeno noro. Noro zaradi tega, ker sem uspel v obdobju brez velodroma, napredovati v velodromskem kolesarjenju. Morda skregano z logiko na prvo žogo, a v kar sem do pred 8 meseci lahko samo predvideval in verjel, sedaj potrjeno vem, da deluje.
Petkove kvalifikacije v šprintu na 200m – NOV DRŽAVNI REKORD!
Dirka v šprintu na 200 metrov, se vedno prične s kvalifikacijskim letečim šprintom na 200 metrov. Najhitrejši kolesarji se uvrstijo v nadaljevanje tekmovanja, oz. match sprinte, dvoboje med dvema kolesarjema. Čeprav se po dolgi odsotnosti s piste še ne počutim kot 1 s kolesom, mi je vseeno uspelo še izboljšati slovenski rekord. No, uspelo, to se je pač zgodilo, niti slučajno pa to ni bil plan. A se ne branim izzida. Je pa bila to lepa napoved, da so noge že nared za nov rekord in pomikanje časa proti magični 9-ki.
Sobotna vožnja na čas na 1 km – IZENAČEN DRŽAVNI REKORD & ZLATA MEDALJA!
Morda moram začeti igrati loto. Verjetnost izenačiti čas državnega rekorda na tisočinko natančno, je že skoraj na meji verjetnega. Pa vendar, se je zgodilo. In se mi zdi cool, predvsem zaradi tega, ker je ta izenačitev tudi potrditev, da imam nov rekord v vožnji na 1 km, že v nogah.
Nedeljski match sprinti – 2:0 & ZLATA MEDALJA!
3. dan je bil v znaku izločilnih dvobojev. Najhitrejši kolesarji se med seboj pomerijo v neposrednem matchu. Tisti, ki dobi 2 matcha (od potencialno treh), zmaga. Izzid 2:0 v matcih in zlata medalja za naslov državnega prvaka, so tako zaokrožili celotno državno prvenstvo.
Sta pa bila oba matcha izredno zanimiva, saj sta prikazala 2 popolnoma različni taktiki spopada. Še posebej drugi match, ki na prvo žogo izgleda izgubljen, a dejansko v veliki večini primerov prinaša le okoli 5% možnosti uspeha.
Zabavne podrobnosti – NISEM RAVNO “NAJMLAJŠI”
Tole moram deliti, morda razkriti, če želite. Zakaj, ker me izjemno zabava, kako ljudje reagirajo, ko skušajo mojo starost racionalno (kar koli že to pomeni), vmestiti v moja početja.
Star sem 48 let, nekateri to vedo in tukaj se prično komični zapleti… Ravno včeraj, ko sem prispel v moj gym SportED, ker sem imel dogovorjen trening z nekaterimi člani, me je eden od članov, ki me spremlja, z zanimanjem pričel spraševati o tekmi. Vedel je za rezultate, medalje, skratka za vse malenkosti in velikosti, dokler nisva prišla do kategorizacije. Znanec me je namreč na vsak način želel vmestiti v neko starostno kategorijo. 🙂
Takole nekako je to bilo slišati:
On: …”Bravo, kar 2 medalji. A to ste bili razvrščeni po starosti?”
Jaz: …”Ne, tekmujem v članski oz. elite kategoriji. V tekmovalni UCI kategoriji”
On: …”Ja, ampak v katerem starostnem razredu. A to ste deljeni na 40 – 50, al kako”
Jaz: …”Ne, to je UCI tekmovalna kategorija, članska kategorija, ta je za vse enaka, pro kategorija, ne vem kako naj ti še razložim. Tukaj so vsi enaki, ne glede na leta”
On: …”Ja sam v katerem starostnem rangu, a potem ti kar z mlajšimi tekmuješ”… (super nejeverni izraz na obrazu)
Skratka, da, res je, počnem nekaj kar ni konvencionalno. Sem letnik 1975, dinozaver iz prejšnjega tisočletja in drezam po vodah, kjer so so-tekmovalci polovico ali več mlajši od mene. Vedno sem govoril in vedno bom, da je starost “zgolj” časovna enota, ki pove, koliko časa je človek na svetu, nič več. V kakšnem stanju je telo in posledično kakšna je zmogljivost telesa, pa nikoli nista bila in ne bosta neposredno povezana s starosjo. Ni namreč čas tisti, ki določa stanje telesa in telesno pripravljenost, temveč so dejanja in okolje, tisti, ki v danem času vplivajo na telo. Če nebi bilo tako, bi bili npr. vsi mladi ljudje super fit, pa ni tako. Je res, da lahko telo z leti izgubi na gibljivosti in ima počasnejšo regeneracijo, a na to, če želiš, lahko vplivaš. Telo se ne poškoduje zaradi starosti, poškoduje se zaradi preobremenitve. Telo ne izgublja mišične mase zaradi starosti, izgublja jo zaradi pomanjkanja ustrezne aktivnosti itd. …
Pa, če sem do sedaj o temu samo govoril in razlagal, bom / sem sedaj začel slednje še potrjevati z dejanji. Še več, tukaj in sedaj tudi napovedujem nove rekorde:
- prvega že sredi decembra, ko bom v Švici čas šprinta na 200m pomaknil še bližje 9-ki,
- drugega pa januarja, na Evropskem prvenstvu, ko bo čas za nov rekord v vožnji na čas na 1km.
Lahko, da sem se uštel in da bo padel kak rekord več… 😉
Zakaj sem prepričan v to? Ker sem se naučil toliko novih stvari, da mi je kristalno jasno kaj in kako moram storiti v naslednjih korakih.