Je velik, moral bi že izumreti, a ker je tako močan in mogočen, je še vedno tukaj. To je vzhodno nemški kolesarski dirkališčni center v Cottbus-u. Vzhodno nemški pa ne uporabljam iz razloga, ker bi želel pisto oz. velodrom geografsko vmestiti. No, tudi, ampak lokacijski termin uporabljam predvsem iz nostaligčnega vzgiba. Bivša vzhodno Nemška Demokratična Republika, bivša DDR. 🙂
Kako sem pa samo na tej stezi užival. Že v osnovi imam rad retro zadeve, ker sem pa še nostalgik po duši, je bil Cottbus zame cel experience.
Valilnica športnikov z drugega planeta
Tisti, ki ste vsaj približno moje mladosti, se zagotovo spominjate velikih športnih dogodkov 80-ih. Ko so na največjih tekmovanjih nastopali kar 2 reprezentanci iz Nemčije. Ena kot BRD, ki je tedaj spadala pod zahodno evropski blok, in druga kot DDR. Slednja, vzhodno evropska nemčija, ki je bila v tistem času recimo, da kar vodena s strani tedanje Sovjetske zveze, je poosebljala velikega medveda.
In športniki iz DDR so bili vedno nekaj posebnega. Delovali so kot vrsta z drugega planeta. Vedno superiorni v performansu, nadnaravno hitri, močni,… Kako nebi bilo tako, saj so tedanji športniki vzhodnega bloka bili dobesedno gojeni, vzgajani, da ne rečem konstruirani.
V Cottbusu, malo južneje od Berlina, tik ob poljski meji, je bil leta 1958 zgrajen velik športni center. Atletski facility, nogometni objekti, telovadnice, utežarne, bazeni, velodrom, internat,… Vse kar je bilo potrebno, da so lahko na enem mestu nastanili mlade športne talente, jih naselili v intrenat in pričeli konstruirati nad-športnike. In pod močnim sovjetskim vplivom, so tovrstni objekti seveda morali biti veliki, močni, da so kljubovali času in hkrati dajali vtis nadvlade.
Če pustimo metode in sredstva, katerih so se posluževali v tedanjem vzhodnem bloku ob strani, je ta kompleks športnih objektov, katerega del je tudi velodrom, ena velika impozantna relikvija. Gradnja iz 50-let prejšnjega stoletja, močna da preživi “atomsko bombo” je še danes v uporabi, deluje in tako prinaša kanček nostalgije.
Kakšna steza je Cottbus
Prvo kar me je presunilo, ko sem vstopil v in-field velodroma, do katerega dostopaš skozi železo-betonski tunel (je lahko še bolj cool prosim 😎), je velikost.
Ma kaj velikost, gromozanskost. Nepregledne količine železa in … betona. Ja, steza je betonska, dolga 333 metrov, naklona 46′ in široka kot 4 pasovnica. Na račun širine so nakloni visoki in po občutku še toliko bolj strmi.
Ker sem prvič tekmoval na taki stezi, je bila tudi učna krivulja zelo strma, saj se pogoji od klasičnih velodromov zelo razlikujejo.
Kaj je drugače
Kje začeti, da se ne zatečem k odgovoru, da je vse drugače (ampak je res 🙂).
Najprej podlaga. Ker je velodrom delno pokrit, kar pomeni, da je teza pod streho, in-filed pa je odprt (podobno kot nogometni stadioni, ki imajo tribune pokrite, igrišče pa ne), je steza betonska. Seveda, če želi kljubovati vremenu, času, je to bila edina modra rešitev. A ker je dirkališčno kolesarjenje od 60-ih let prejšnjega stoletja, do danes napredovalo kot zarodek v 9-ih mesecih, je vožnja danes na taki stezi pravo doživetje.
Kombinacija velodromskih tubularjev, ki jih danes za tovrstno stezo nažgeš “le” na 12 barov in betona te pretrese u dno duše. Dokler se nisem navadil na drugačne občutke, kot jih dobiš v feedbacku z gladke, mehke lesene steze, sem se bal da se bo kolo dezintegriralo, razpadlo.🙂
Ima pa betonska podlago eno dobro lastnost, ki pa je zastrašujoča in to je oprijem. Guma prime kot pijavka, logično, saj je beton hrapav. Ne želiš si pa na tej stezi pasti. Hvala ne. Če samo pomislim, kake so bile posledice, ko sem vžgal na leseni stezi in mi je posnelo kožo, ki sem jo moral nato 2 meseca gojiti, da sem jo dobil nazaj, mi ob misli na padec na tej stezi postane slabo. Po mojem mnenju si posnameš kožo, pustiš meso na 6 metrih šprinterske linije, kost pa zbrusiš v zobotrebec.
Dolžina steze je bila druga uganka oz. drug izziv. Vse tekmvalne strategije, timingi pospeševanj, pozicioniranja na stezi se spremenijo, ko je krog kar naenkrat dolg 333 metrov in ne več 250. Match sprinti se več ne vozijo na 3 kroge, temveč 2. Keirin več ne 6, ampak 4 kroge. Letečih 200 se skrajša iz 3,5, na 2,5 kroga itd.. Je pa zanimivo in dober trening iskati nove linije in pristope, ki ti jih narekuje steza s svojimi specifikami. Po pogovoru z ostalimi tekmovalci, ki že imajo večkratne izkušnje na tej stezi, so vsi pričali v smislu, da so reakcije kolesarja na prvi tekmi ponavadi prepozne. Prepozno začne z all-out effort-om, prepozno napade ipd.. In se kar strinjam. 🙂
Garaže
In-field in prostor za ekipe pa je po mojem mnenju tisti, ki dela daleč od idealnega velodroma, Cottbus za eno bolj priljubljenih dirk v Evropi. Garaže, zložene ena poleg druge v in-fieldu, kar spominja na koncept formule 1, so dobesedno center družabnega dogajanja tekom tekmovalnih dni. Zaradi številčnih ekip ponavadi v eni garaži skupaj bazira več ekip.
Ker tekmovanje, čeprav kategrizirano s “Class 1”, ni ravno svetovno prvenstvo, je vzdušje izredno sproščeno in družabno. Med ekipami vlada prijateljstvo in kolegialnost. In prav zanimivo je biti del debat, ko npr. z nekom, ki ti bo v naslednji minuti konkurent pri skoraj 70 km/h v ovalu, razpravljaš o strategiji, načinu iskanja čim večje hitrosti ipd.. Na trenutke me je zadeva spomnila na kulturo moto GP, kjer so riderji ravno tako med seboj močno povezani, ker se zelo dobro zavedajo, da so v športu na dveh kolesih in velikih hitrostih medsebojna varnost in življenja v rokah drug drugega. Nekaj vzorednic pa je. 😉
Vreme on-off
Če sem se do sedaj vedno čudil, kako hudiča ne vseh odprtih stezah nemčije tekme potekajo redno in brez problema, se sedaj več ne. Steza v Cottbus-u je pokrita dovolj učinkovito, da ostaja suha tudi med dežjem. Edino, če se ulije kot na sodni dan, jo organizator zaradi varnosti prekine.
In izgleda, da je tudi tukaj odgovor, zakaj je steza delano pokrita. Ker je vreme konstantno on-off. Sonce žge kot noro, v naslednjem trenutku dežuje in že čez 7 minut si že pozabil, da je deževalo, ker je spet vse jasno. Če sem mislil, da me bo to motilo, mi je na koncu to prav sedlo. Tudi zaradi tega, ker, ko se je zlil dež, smo se vsi pomaknili v garaže, čvek, smeh, druženje in nato ponovno ful gas in dirka.
To je to, a race to be
Pravijo, da se človek spreminja. Jaz pravim, da človek ostaja isti, le na račun izkušenj, deluje in razmišlja drugače.
Sam nisem bil sklon dirkam na betonskih ovalih. Bal sem se padcev, vremena, poškodovanja opreme in še bi lahko našteval. Dokler nisem šel v Cottbus. Cottbus nikoli ne bo dirkališče za vrhunske rezultate, s čemer mislim svetovne rekorde in podobne presežke. Je pa to že danes ena izmed bolj priljubljenih tekmovalnih destinacij najboljših dirkališčnih kolesarjev celega sveta. Ker Cottbus je druženje, Cottbus je nostalgija, Cottbus je doživetje. Pa še dirkaš zraven. 😎