V obdobju po 2. svetovni vojni, ko je bila Japonska potrebna “prenove”, obuditve ekonomije in dviga morale državljanov, se je zgodil zanimiv eksperiment, ki je prerastel v kulturo. Država je nujno potrebovala denar in zadovoljne državljane. Zato je po konceptu “kruha in iger” državljanom ponudila prav poseben šport… in stave. Nič takega na prvi pogled, a ker so bile stave na konjske dirke na Japonskem prepovedane, so si Japonci omislili poseben, drugačen šport. Keirin (po prevodu iz japonskega jezika izraz pomeni vojna koles) je vznemirljiva kolesarska dirkaška disciplina. Zelooo dirkaška, zelooo adrenalinska.
1. del eksperimenta – razvij drugačen šport
V osnovi je zadeva zelo preprosta. 7-9 kolesarjev, sprva v zaveterju “derny-ja” (danes splošni izraz za električno kolo oz. motor, ki daje kolesarjem zaveterje) v račji liniji postopno pospešuje skozi 3 kroge. Derny, katerega naloga je potegniti kolesarje do večjih hitrosti s čim manj napora za njih, mora v 3 krogih pospešiti do 50 km/h. Po natanko 3 krogih, se derny umakne in takrat se dirka prične. Dirka traja naslednje 3 kroge. Na ta način dobimo skupino 7-9 kolesarjev, ponavadi šprinterjev, ki štartajo dirko pri 50 km/h (ko se derny umakne) in jih do cilja ločijo le 3 krogi. Ker to v veliki večini primerov pomeni 750 metrov (dirke se lahko izvajajo tudi na velodromih, ki so nekoliko daljši od 250 m), dobimo recept za eksplozivno dogajanje, vrtoglave hitrosti, boj “telesa na telo” in spektakularne manevre.
2. del eksperimenta – omogoči, da ljudje stavijo
Če so bile stave na konjske dirke prepovedane, v primeru Keirina ni bilo tako. Država je to dovolila in dala ljudem možnost stav. Ljudje so pričeli trumoma obiskovati prav s tem namenom zgrajene ovalne steze, stavili so na svojega favorita med kolesarji, dobili gladiatorski šov in bili super zadovoljni.
3. Eksperiment je uspel
V povojnem obdobju je tako Japonska vlada uspešno obnovila veliko mest. V mestu, ki je bil potreben sanacije, so zgradili velodrom, prišlo je veliko ljudi, ki so stavili in bili zadovoljni, vlada je pa dobila dodaten denar. Bili smo priča inovativnemu konstruktu povojne potrebe po preporodu naroda in države, ki je z novodobnim gladiatorstvom to tudi uspešno opravil. Še več, rodila se ja nova tradicija, šport in kultura.
4. Keirin in Japonska kultura danes
Keirin je danes močan člen Japonske kulture. Tekom let, so se na Japonskem oblikovale tradicionalne Keirin akademije. Šole, ki so na izredno asketski in špartnaski način vzgajale profesionalne Keirin kolesarje. Tako je, profesionalne Keirin kolesarje. Biti profesionalni Keirin kolesar na Japonskem, je skozi desetletja doseglo višino statusa sumo borcev. Biti profesionalni Keirin kolesar, je statusni simbol, je častno mesto. To ne more biti vsak in pot do tega, da postaneš profesionalni Keirn kolesar je težka. A ker so stave kolesarjem omogočale zelo dobro življenje, saj so profesionalni Keirin kolesarji zelo dobro plačani, veliko posameznikov vidi v tem življenjsko priložnost.
5. Posel vrtoglavih številk
Danes samo s stavami na Keirin dirke Japonska letno generira slabih 10 miljard $. Za primerjavo, Evropa letno generira dobrih 23 miljard vseh športnih stav. Biznis je velik in nagarade temu primerne. A da ne bo pomote. Keirin je samo in izključno šport, ki ga je preteklost iz gospodarsko političnih razlogov povezala s stavami. Dejansko gre za 2 popolnoma ločeni zadevi, ki pa dobro sodelujeta med seboj. Japonska Keirin zveza zagotavlja dogajanje na področju športa in “prodaja” pravice in vsebino stavnicam.
6. Spogledovanje preostalega sveta s svetom Keirina na Japonskem
Keirin, sprva kot disciplina prisotna le na Japonskem, je zaradi svoje atraktivnosti našel pot tudi v svet. Po uradni predstavitvi na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyu, danes velja za najbolj atraktivno disciplino dirkališčnega kolesarjenja. Je pa svet Japonskega Keirina zaprt svet. Zaradi celotnega ustroja industrije tega športa, potrebe po opravljeni 11 mesečni Keirin akademiji, znanju Japonskega jezika ipd., tujci tam nimajo kaj iskati. Razen izjem, Japonska Keirin zveza na vsake toliko časa povabi izbrane kolesarje k sodelovanju. Shane Perkins, Matthijs Büchli, Theo Bos in Joseph Truman, če naštejem le peščico teh, ki so bili v zdnjih 20 letih povabljeni na dirke. In tam vlada čisto drugačni svet, je na kratko povzet opis vtisov prav vseh kolesarjev. A ne glede na vse opisano, Keirin je prisoten in pod okriljem UCI-jevih dirk sedaj že skoraj 1/4 stoletja. Ker pa je disciplina iz ravno tega razloga ponovno dostopna le peščici najboljših dirkališčnih kolesarjev sveta, Keirin globalno gledano v svetu ni bil prepoznaven. Do sedaj!
7. Derbywheel in globalna Pro Keirin scena
Derbywheel je organizacija oz. podjetje, ki v svet prinaša koncept profesionalnega Keirin tekmovanja. Na kratko rečeno, kar je bila sedaj samo domena Japonske in Koreje, bo sedaj lahko dostopno po celem svetu in vsem kolesarjem. Sliši si obetavno in odkrito rečeno, tudi je. Derbywheel namreč prinaša ogromno priložnost za kolesarje, razvoj športa, razvoj novih talentov in za velodrome. Pa, če se osredotočim samo na prvega in orišem zanimivo stanje. Če danes kolesar, ki se ukvarja z dirkališčnim kolesarjenjem osvoji zlato medaljo na pokalu narodov, kar je ekvivalent svetovnemu pokalu v drugih športih, ima od tega točno to. Zlato medaljo in morda nekaj 100 EUR. To je to. Kaj pa 4. najboljši dirkališčni kolesar na svetu? No, on pa razen izjemnega požrtvovanja, vlaganja v treninge, potovanja, tekmovanja ipd., kaj več od ranga žal nima. In, če pogledam še korak dalje, vidim po svetu veliko vrhunskih velodromistov, ki pa niti priložnosti za velike tekme ne dobijo, saj so za vsa tekmovanja predpisane zelo majhne kvote razpoložljivih mest. Tako npr. 4 top šprinterji iz UK zapaolnijo kvote in krojijo usodo ostalim, ki ne dobijo priložnosti, leta in leta.
Potem pa se pojavi Derbywheel in ponudi možnost postati del pro Keirin svetovne lige. Velika stvar. Kolesar, ki bo uspel pridobiti Derbywheel licenco, bo postal profesionalni Keirin kolesar. Nastopal bo v svojem imenu, ne bo predstavljal države, in ni nobenih kvot. Le kolesar, ki tekmuje kot posameznik v tem čudovitem športu. In ker gre za velik posel, je prav vsak kolesar tudi primerno plačan in nagrajen. Ne glede na posamično ali skupno uvrstitev. Dirkaš, zaslužiš, pika. Seveda, pa z boljšimi rezultati raste tudi plača in nagrade. A čeprav je priložnost lepa, dobra, ne za izpustiti, seveda obstaja mali “haklc”. Ni kar tako priti zraven.
8. Derbywheel indukcija
Tako kot poznamo različne try-oute in nabore iz ostalih športov, je letos Derbywheel za nabor prve svetovne pro Keirin velesile, organiziral “sprejemce”, oz. indukcije, kot jim pravi. Kar 3 take. V Avstraliji, Aziji in v Evropi. V Evropi so se pro Keirin try-outi zgodili v National Cycling centru v Manchestru, v zibki britanskega dirkališčnega kolesarjenja. In tega sva se udeležila tudi midva z Valom.
9. Ponudba za prste polizat
Če si predstavljaš, da dirkaš s kolesarji s celega sveta, v najbolj atraktivni disciplini kar jih je, na različnih koncih sveta in si zato tudi dobro plačan, potem dobiš odgovor, zakaj je bila Manchester destinacija koncem januarja oblegana s strani kolesarjev celega sveta. In kako zelo pisana druščina je bila to. Zanimivo mi je, kako s časom, ko nekaj časa zahajaš v mednarodne tekmovalne vode, pričenjaš srečevati ene in iste obraze. Evropska prvenstva, pokali narodov, tekme ranga C1,… eni in isti obrazi. Logično po eni strani, a hkrati tudi odraz pozicioniranja športa, ko gre za preživetje kolesarjev. Kajti na indukciji smo se ponovno srečevali tudi zelo znani obrazi.🙂
3. in zadnja indukcija v UK, je privabila okoli 120 kolesarjev s 4 kontinentov. Od kolesarjev svetovnega elitnega ranga, katerih imena boste videvali na prihajajočih olimpijskih igrah, pa vse do kolesarjev, ki so prišli loviti sanje in boljše življenje celo iz Gane. A kot je bilo za pričakovati, se je tehtnica nagibala močno v elitni rang.
10. Derbywheel se ne heca
Derbywheel je zastavil na polno in izkušeno. Najprej je maksimalno dobro poskrbel za kolesarje. Iz začetnega nabora kolesarjev, nas je bilo v UK s strani Derbywheel-a povabljenih kot že rečeno 120. Organizacija pa u piko. Prevoz opreme in pick-up z letališča, hotel 5* s polnim penzionom v centru mesta, prevozi iz hotela na velodrom in nazaj, hrana na velodromu, serviserji, itd…. in vse to, pazi zdaj, na stroške Derbywheela. Ko doživiš kaj takega, veš, da tukaj ni heca. Če je organizator pripravljen financirati v to, da pripelje na kup kolesarje z vseh koncev sveta, ki jih večinoma ne pozna in posledično ne ve, kaj bo zares dobil v izplen, potem so nameni in resnost takoj jasni. Tukaj gre zares!
11. 2 dneva akcije
In kako izgleda taka indkucija? Kako izgleda izbor, ko je cilj opraviti selekcijo dejanskega svetovnega vrha kolesarjev. Ne svetovna prvenstva ali podobna tekmovanja tega ne omogočajo. Zakaj? Ker so rezervirana samo za peščico. Ta peščica je sicer zelo dobra, a nikakor ne edina. Če ponovno uporabim primer UK reprezentance. Na svetovno prvenstvo potujejo le 4 šprinterji. No v UK jih je še vsaj 25, ki niso nič počasnejši od teh. Pro Keirin pa nima omejitev oz. kvot. Če si dovolj dober, da ti ponudijo dirkaško licenco, si notri, če ne, ne. Tukaj si ime, posameznik, in ne team UK, team Slovenia. Super zasnova, za tisto pravo dirkaštvo.
V 2 dneh, kolikor je trajala indukcija, so se zvrstila predavanja, delavnice, testiranja, dirkanje, intervjuji, fotografiranja in snemanja. Seveda pa je bilo največ akcije na velodromu, kjer se je opravilo levji delež try-outov.
12. Fotografiranje, snemanje & intervjuji
Eden tehnoloških biserjev tovrstnega nabora, ki je odražal najvišji nivo profesionalizma in resne finančne razsežnosti projekta, je bil video-grafski studio, ki ga je Derbywheel začasno zgradil kar sredi velodroma. Za potrebe marketinga, PR-ja, predstavitve kolesarjev in spoznavanja ozadja vsakega posameznika, je vsak udeleženec moral opraviti video in foto “sešn” pred green screenom, v posebni majici, ki je tudi imela funkcijo green screena, le da je tega kolesar oblekel. Verjamem, da je že vsak od nas videl kako delujejo grafike preko TV zaslonov na velikih tekmovnjih, ko se predstavlja posameznega športnika. Ko se na zaslonu na futurističen način zvrstijo ključne info o športniku z njegovo podobo ipd.. Derbywheel te zadeve pripravlja že v naprej. Slikanju in snemanju je sledil še intervju oz. pogovor z vodilnimi ljudmi, odločevalci, ki jih je zanimala predvsem posameznikova preteklost in pa glavna motivacija, zakaj smo se znašli tukaj.
13. Meritev letečih 200 m šprint
Testi so se pričeli z letečimi šprinti na 200m, a na nekoliko drugačen način. Derbywheel je zanimal posameznik in njegove telesne sposobnosti in ne rezultat, ki ga lahko nekdo doseže s pomočjo dovršenih koles, polnih diskov, aero dodatkov ipd. Tudi tradicionalno se Keirin na Japonskem vozi s predpisano opremo. Testiranja v šprintu so bila zato izvedena z na navzgor omejenimi prenosi, ki niso smeli presegati 110″, in navadnih špičastih obročih ter tubularjih, katere smo uporabili vsi enake. Maksimalno standardizirano torej. Odkrito rečeno, čeprav nenavadno, je bila tovrstna izkušnja zanimiva. So pa na račun omejitve prenosov in ostale ne aerodinamične opreme bile hitrosti občutno nižje. Pokazalo se je, da tvrstna oprema dobremu kolesarju vzame nekje od 0,5 pa vse do 0,8 sekunde, kar je kar precej. To tudi pomeni, da vožnja pod 10 sekundami, ni bila možna, kar pa konec koncev tokrat ni bil cilj.
14. Test maksimalne moči
Ker mora biti pro Keirin kolesar močan, hiter in vzdržljiv v maksimumih obeh elementov, je eden ključnih testov bil 30 sekundni test maksimalne moči na kolesu. Derbywheel je iskal 3 parametre: najvišjo maksimalno moč, 5 sekundno povprečno maksimalno moč in povprečno moč za celih 30 sekundah. Test, ki sicer traja “le” 30 sekund, je vsem udeležencem prinesel najdaljše sekunde vikenda, zabeljene z obilico laktata in bolečine. Falanga Wattbike-ov, je pa tudi utrpela posledice. Prav zanimivo je bilo opazovati, kako so tudi najboljša kolesa za tovrstne teste, klonila in začenjla odpovedovati, ko se je na njih sprostilo obilica gromozanskih Wattov.
15. Dirke
In seveda dirke, saj gre za Keirin, zaradi česar smo sploh bili tam. Vsak od udeležencev je dobil 2 priložnosti za dirko, oz. je dirkal 2x. Derbywheel je na podlagi časov, ki so jih dobili na letečih 200m, zelo premeteno sestavil skupine po 7, ki so se nato udarile med seboj. Dirka in adrenalin zagotovljena! In Keirin nebi bil Keirin, če nebi postregel z drznimi manevri, atraktivnimi prehitevanji in seveda tudi nekaj padci.
Čeprav je namerni telesni kontakt v globalni različici Keirina prepovedan, do nenamernih kontaktov prihaja. In, če se to zgodi v zavojih, kjer hitrosti presegajo tudi 70 km/h, potem ni potrebno prav veliko domišljije, da si človek predstavlja občutke. V takem trenutku kolesar spozna, da je Keirin šport, kjer ni veliko časa za razmišljanje. Potrebne so reakcije, zaupanje instinktom in kar precej poguma. Oba z Valom, ki sva dirkala sicer vsak v svoji skupini sva bila deležna kontaktov. Val jo je odnesel na način, da skoraj ni čutil, kako je kolesar za njim zadel ob njegovo kolo in “preplaval” celo izletno cono. Sam pa sem bil deležen malo bolj divjega “rodea”, ko sem v bok dobil kolesarja, ki se je umikal kolesarjema pod njim, ki sta ravno tako imela kontakt. Sem uspel obdržati kolo pokonci in zaključiti dirko, kot rečeno, a za trenutek zadeva ni izgledala prav dobro.
16. Sedaj je vse v rokah Derbywheel-a
2 dni je Derbywheel intenzivno spremljaj, beležil vse podatke in performans vsakega kolesarja. S celega sveta, se je indukcije po povabilu udeležilo na okroglo 350 kolesarjev. Ker gre za Keirin, to niso bili kolesarji, ki se vozijo po cesti. To so bili kolesarji posebne sorte, kolesarji, ki poznajo Keirin, vozijo Keirin in nimajo strahu. Prav vsak tak kolesar je vrhunski, a Derbywheel bo ponudil za sezono 2024 le 200 licenc. Sedaj je vse v njihovih rokah, sam pa že nestrpno pričakujem rezultate.