Z Valom sva ravno prispela v Grenchen. Nekaj dni je še do evropskega prvenstva v dirkališčnem kolesarjenju, do prve tekme, ki uradno šteje tudi za točke za OI 2024 v Parizu naslednje leto. Bo pa to še iz enega razloga zelo posebna tekma. Namreč, na tem prvenstvu bo prisotna zelo posebna država. Država, ki sploh nima velodroma, Slovenija.
Slovenia man…
Če so me pred leti ljudje še prisrčno zbadali, ko so slišali na kakšno pot se podajam, češ, da sem kot Jamajčani leta 1988, ko so se podali v Calgary na zimske OI, kot Jamajški bob team, se sedaj več ne smejim z njimi. Zdaj smo v Sloveniji kot Jamajčani leta 1988.
Gojimo, oz. začeli smo gojiti šport, za katerega glavnega rekvizita, velodroma, (več) nimamo. Še sedaj ne morem verjeti, da se je zares podrl.
Super timing
In to ravno v trenutku, preden so se pričele kvalifikacijske tekme za olimpijske igre v Parizu leta 2024. Po skoraj 3 letih intenzivnih priprav, odrekanj, odkrivanja novega športa, padcev, treningov, neštetih kilometrih odvojev v levo, ogromne količine vloženega denarja in še kaj, se ti potem podre velodrom. Puf, in dirkališčnega kolesarjenja v Sloveniji več ni. Nikomur nič, gremo dalje. Velodrom se bo, ali pač ne, kdo ve, nekoč že uredil. Če ne drugega, že zaradi tega, ker ne more ovalna podrtija kaziti podobe novega objekta, ki raste v neposredni bližini.
Nam je res vseeno za šport?
Ampak,…ja kaj pa šport? Kaj pa vse do sedaj vloženo delo v dirkališčno kolesarjenje? Imamo mladinskega svetovnega prvaka, imamo perspektivno mladinsko zasedbo, ki je ravno pričela puščati odtis na mednarodni sceni, padati so pričeli novi slovenski rekordi,… Šport, se je pričel razvijati, premikati, prišlo je do prvih življenjskih vdihov panoge, ki je pred skoraj 20 leti enkrat že izdihnila. A zakaj je izdihnila? Ker je tedaj velodrom propadel. Ma kaj propadel, razpadel je. Sicer nisem strokovnjak za vzdrževanje takih objektov, ampak si upam trditi, da je bilo nekaj povezanega z vzdrževanjem. Je res možno, da se ponovno dogaja isto, da se ponavlja zgodovina?
Težko si najbrž nekdo predstavlja, kaj tak dogodek pomeni za posameznike, za šport, za razvoj za naprej. Sam sem par dni taval z močnim občutkom post travmatskega sindroma. Vsi plani, ki so bili začrtani in so temeljili na preteklem delu, so izginili. Ostale so tekme, cilji in veliko vprašanje, kaj sedaj. Nehati, nadaljevati, kako nadaljevati, če ni več velodroma, je smisleno razmišljati o temu, kje je najbližji velodrom,… cel kaos.
Vztrajnost
Racionalno gledano, bi človek v taki situaciji zaključil. Če ni dirkališča, pač ne moreš dirkati, pika… A strast in želja, in tisti iracionalni notranji drive, pravita drugače. Treba je iti dalje, zagotovo obstaja način, da se lahko prilagodi, premosti težavo. Ne vem, morda. In sem se odločil, da bom izvedel.
S trenerjema smo staknili glave in pogledali veliko sliko. Tekme, začevši z evropskim prvenstvom, si sledijo praktično konsistentno s 14 dnevnim razmikom. Če grem na tekmo kak dan prej, se čas še zmanjša in lahko naredim kak trening na velodromih, kjer so dirke. Ok, to bi morda šlo.
Kaj pa redni treningi na pisti? Trening na pisti ni nič drugega, kot specifičen dražljaj (oz. več teh) na telo, na katerega se telo adaptira. Omislili smo si sistem treningov, ki te dražljaje čim bolj posnema. Šli smo celo tako daleč, da lahko za trening uporabljam svoje dirkalno kolo, čeprav se ne vozim po velodromu. Vzpostavili smo trenažni sistem, ki naj bi deloval. A namerno ne bom šel v detajle…
Kaj sedaj?
In sedaj sem tukaj, v Švici, 2 dni prej, kot sem planiral. Samo zato, da bom lahko opravil nekaj treningov na pisti. Potem pa bo, kar bo. Potem bom vedel koliko je ura. Zadnjič sem se pogovarjal s prijateljem, ko me je vprašal, zakaj še vztrajam. Odgovor je bil preprost. Moram vedeti ali se da ali ne da tudi tako nadaljevati. Nebi rad ugibal, ali sklepal in se na podlagi domnev odločal in morebiti odločil narobe. Rekel sem, da grem v Švico ali po spodoben rezultat ali po čisto polomijo. Želim odgovor in tako vem, da bom dobil odgovor za naprej. Analitika treningov in meritve so dobre. Progresija je bila narejena, a brez piste. Pa da vidimo…
Slovenija, lepa si, a ne bodi tako skromna
In tako se to gremo v Sloveniji. Jezi me, da se je to zgodilo. Jezi me, ker bi se to z lahkoto preprečilo. Ne, velodorom se ni podrl zaradi katastrofalnih vremenskih razmer. Podrl se je zaradi načina vzdržavanja. Vam ni to že od nekje znano? Navkljub vsemu, pa se nekateri niso ničesar naučili. No, morda se niti niso želeli ničesar naučiti.
Ste slišali šalo, kako po novem kolnejo v Novem mestu? Pista vam m…..na.